Znameniti herkuli hard rocka Mr. Big, so v letošnjem letu povili še tretji album, ki prihaja na sceno, po njihovi ponovni združitvi ter vnovičnem zagonu vseh aktivnosti leta 2009. Poimenovali so ga lucidno, tako kot je to v »glasbeni folklori« skupine že običaj. Opremljen je z novo, nič manj lucidno, naslovnico. »Defying Gravity« nadaljuje glasbeno tradicijo skupine. Je pravi Mr. Big album in celo več. Po naravi kompozicij, energetski vibraciji (če želite), išče (zelo učinkovito) priključek s prvo ero delovanja skupine.
To v končni fazi niti ne čudi, saj je za novi album bend vpoklical k sodelovanju zvočnega mojstra Kevina Elsona, ki je produciral prve tri studijske albume skupine, to so: »Mr. Big« (1989), »Lean Into It« (1991) in »Bump Ahead« (1993). Čeprav namen skupine še zdaleč ni posnemanje prve ere delovanja, je tokrat mogoče še lažje najti nekatere glasbene elemente, ki odzvanjajo nostalgično. Na albumu je pomagal skupini odigrati bobne Matt Starr, saj je Pat Thorpey že vrsto let diagnoziran za Parkinsonovo boleznijo. Starr se bo priključil tudi turneji skupine, kjer bo pri zahtevnejših nalogah med koncerti pomagal Thorpeyu.
Če vzamemo v precep primerjavo albumov »What If…«, »…Stories We Could Tell« in sedaj novega »Defying Gravity«, deluje slednji med vsemi tremi najbolj osredotočeno in komponistično definirano. Najbolj kompaktno. Najnovejše skladbe so v tem oziru Mr. Big, med vsemi tremi albumi, tudi najbolj zavzeto strukturirali in pri tem delovali v studiu še bolj angažirano, kot v procesih nastajanja obeh predhodnikov. Naj »poenostavim«. Kombinacija sapo jemajočlih solističnih utrgancij na relaciji Sheehan - Gilbert sobiva z vselej izrazitim elementom muzikalnosti to pot, med vsemi tremi albumi, v najlepšem ravnovesju. Tudi glede pečatnosti, se pravi glede samega karakterja vodilnih napevov (refreni) in vodilnih motivov, postreže album z največjo dozo markantnih kompozicij, ki so hipoma zapomnljive, saj jih okarakterizira velika fluidnost na relaciji kitica-refren.
Kot vedno se Mr. Big tudi tokrat jasno naslanjajo na izpeljavo svojih vodilnih riffov iz zakladnice bluesa, svoj siceršnji hardrockovski značaj, pa dozirajo s prešerno dozo lucidno koketnih »groove« ritmov in soul-funky vibracij, v katerih briljira žametasti vokal Erica Martina. Ob vsem tem je superiorno znova integriran tisti element, ki je od nekdaj zagotavljal nenehno dražljivo »nabrušenost«, »našpičenost« skupine. Tu imam v mislih mero nepredvidljivih trikov in »fint«, ki se nahajajo v kompozicijah in so plasirani zlasti v prehodnih pasažah in katerih glavni akter je (vedno znova izjemni) Paul Gilbert. Navidezno nekje že slišana vodilna kitarska fraza, ki definira razvoj skladbe, je »lepljena« s kitarskimi ornamenti v prehodih, katere je Gilbert znova umestil v prehode tako, da poslušalca presenetijo, ga zdražijo, ga obenem šokirajo in očarajo. Točno tisto, kar je največja draž Gilbertovega glasbenega genija in posledičnega ekspozeja v kompozicijah. Tisti dražljivi element nepredvidljivosti. Po edinstveni Paul Gilbert recepturi torej. Prežet je z novim opažem znamenitih »Gilbert-esk«.
V vsem navdušujoč izdelek, ki pooseblja neiztrohnjen žar velikih glasbenikov. Zaigran je z izjemno srčnostjo, s polnokrvno mero zabave. Pretežno povzoru koncertnega nastopa v studiu, v prvem poizkusu, to pa velja tudi za glavnino Gilbertovih solaž, kot je to v eni izmed svojih izjav tudi sam poudaril. »Defying Gravity« Izraža in pooseblja izjemen smisel za humor, ki spremlja to skupino že od pamtiveka. Kakovostnih nihanj oziroma artistične praznine »izraznih lukenj«, ki bi kradle poslušalcu čas, ta album ne pozna. »Defyng Gravity« je mogoče poslušati z izjemnim užitkom. Od prve do zadnje sekunde. Tako je bil namreč tudi odigran. Je še en unikatni briljant in bleščeči kamenček v mozaiku bogate širine, ki jo seva velika artistična pronicljivost, za katero stoji ime skupine Mr. Big.
na vrh