Hackett, Steve: Defector

Steve Hackett, eden izmed najbolj cenjenih kitaristov zlate dobe progresivnega rocka, je tudi po veličastni mojstrovini "Spectral Mornings" (1979) nadaljeval s plodnim ustvarjanjem svojih glasbenih vizij, čeprav ni nikoli več ponovil nedosegljivih standardov, ki jih je dosegel s svojimi prvimi tremi albumi, ki sodijo med klasike simfoničnega proga. Ta veliki kitarski inovator, ki je edini glasbenik, kateri je obenem dobil pohvalo tako od Johna Lennona kot Yehudija Menuhina (kar si sam šteje kot največji osebni priznanji v celotni karieri) ni niti za trenutek počival ter ustvaril še en odličen album, ki pa tudi danes vse prevečkrat ostaja prezrt na račun njegovih prvih treh mojstrovin.

"Defector" je ne glede na to še en izvrsten album, ki je za vrsto let predstavljal Steveov poslednji klasični, simfonično prog rockovsko usmerjen album, kjer je bil ponavadi vedno najmočnejši. Tako kot na predhodniku smo tudi tokrat priča izjemni zvokovni barvitosti in bolj ali manj transcedentalnemu vzdušju, ki jo odraža predvsem njegov unikaten in na daleč prepoznaven pristop k igranju kitare, ki vsebuje tudi vrsto tehnik, katere je skozi leta razvijanja uspel potencirati v prava nebesa za vse tiste, ki dajo subtilnosti prednost pred hitrostjo. Steve je obdržal odlično zasedbo s prejšnjega albuma v kateri so bili poleg njegovega brata Johna še izvrstni klaviaturist Nick Magnus, bobnar John Shearer, basist Dik Cadbury in pevec Pete Hicks. Na žalost je to zadnjič, da je Steve uporabil omenjeno zasedbo od katere sta se v prihodnosti obdržala samo John in Nick Magnus. Na "Defector" lahko uživamo predvsem v vrsti veličastnih simfonično usmerjenih inštrumentalih, ki so ustvarjeni v njegovi najboljši tradiciji ter malo manj v delih, ki že vsebujejo vplive AORa, kateremu bo na žalost dal vse (pre) več poudarka na svojih naslednjih stvaritvah, kjer se bo začel njegov začasen artistični zaton.

Album se odpre z atmosferičnim inštrumentalom "The Steppes", ki tako po vzdušju kot po strukturi po mojem mnenju predstavlja najboljše delo na njem in eno izmed Steveovih najboljših del sploh. Bogato orientalsko atmosfero v uvodu začne graditi flavta nakar vpadejo masivni bobni, odlična linija bas kitare in subtilne klaviature, ki so med integralnimi razlogi za učinkovitost te prvovrstne mojstrovine. Nič pa seveda ne bi bilo brez Steveove kitare, ki zveni fantastično in izjemno tekoče (kot ponavadi), zlasti ko postreže z vrsto izjemno subtilnih solaž, ki se ves čas prelivajo z odlično flavto in božanskimi zvoki melotrona. Žalostno dejstvo je, da gre za enega zadnjih trenutkov, ko je bil ta nepozabni inštrument uporabljen na kakšnem prog rockovskem albumu 80ih, kajti sledilo je obdobje, ko je zapadel v popolno obskurnost na račun novih sinthesizerjev, ki so bili po mojem mnenju vedno inferiorni glede na "kralja klaviatur". "Time To Get Out" je že nekoliko bolj v stilu AOR rocka, kamor bo Stevea vleklo predvsem na naslednjem albumu, vendar je po zaslugi Hicksovega vokala še vedno boljša kot vsi njegovi kasnejši sorodni poskusi komercializacije zvoka. Po solidnem kitarskem uvodu, ki vleče na Genesis klasiko "The Lamb Lies Down On Broadway", se prelije v melodično vokalno sekcijo, ki nekoliko spominja na "Every Day" s prejšnjega albuma, čeprav gre za občutno manj zanimivo stvaritev. Vseeno vsebuje nekaj dobrih vokalnih harmonij, kjer se okusno prelivajo kitara in klaviature, Steve pa v zaključku demonstrira tudi nekaj duhovitih kitarskih pasaž.

Temu solidnemu AOR poskusu sledi odlični "Slogans", ki je sto odstotni simfonično progresivni užitek ob katerem bodo zaradi nenehnega menjavanja mračnih in disonantnih sekcij uživali predvsem vsi ljubitelji Van Der Graaf Generator. Po divjem in navitem uvodu na klaviaturah se skladba prek številnih preobratov nadaljuje v mračnem, skoraj srhljivem vzdušju s številnimi odličnimi pasažami na kitari. To je stvaritev, kjer se jasno čuti prispevek slehernega inštrumetnalista in kjer ne manjka duhovitih efektov na klaviaturah. Skladba doživi vrhunec v srednji sekciji, kjer mojster Hackett demonstrira svojo brezhibno obvladovanje kitarske tehnike tappinga, kar je za nekoga, ki je danes prepoznan kot njen izumitelj pač kar nekako samoumevno. Omeniti velja tudi zaključni, zelo dober vpad srhljivih sinthov in kitare, ki skladbo neposredno prevesijo v veliko nežnejšo "Leaving". Slednja vsebuje izjemno mistično vzdušje saj ima nekaj zelo dobrih harmonij v interakciji med kitaro, flavto in subtilnimi klaviaturami. Kratki akustični inštrumental "Two Vamps As Guests" z osnovnim motivom nadaljuje tam, kjer se je "Leaving" končal. To dokazuje predvsem osrednji kitarski rif in elegantno igranje akustične kitare s katerim Steve ponovno pokaže zakaj je eden najboljših akustičnih kitaristov v svetu rock glasbe. Izvrstni inštrumental "Jacuzzi" je še eden izmed vrhuncev albuma in Steveove kariere nasploh, predvsem po zaslugi osupljivo uspešne interakcije med inventivnim igranjem flavte, vesoljskih klaviatur in odlično zastavljenih kitarskih rifov. Melotron ter začinjeni časovni prehodi ustvarjajo pravo progresivno nirvano saj se skladba spreminja iz sekcije v sekcijo. Neverjetna koeksistenca med kitaro, klaviaturami in flavto, ki nastopi v srednjim delu je eden najboljših trenutkov na albumu. Zaključek skladbe povrne uvodni motiv, kjer ponovno nastopi kompleksna melodija vse do zaključnega klimaksa, kjer smo ponovno priča Steveovim raznovrstnim kitarskim umetnijam.

"Hammer In The Sand" je dober inštrumental s pridihom new age glasbe predvsem zaradi zelo lepega igranja klavirja in atmosferičnih sinthov. Če bi bili slednji nadomeščeni z melotronom bi bila lahko ta solidna stvaritev celo ena izmed mojstrovin. "The Toast" je še ena zelo lepa stvaritev nabita z mistiko, kvalitetnimi vokalnimi harmonijami in umetelnim kitarskim motivom. Vsebuje tudi zelo lepo inštrumentalno sekcijo, kjer interakcija med flavto in klaviaturami vleče na eno izmed znanih del klasične glasbe. "The Show" je po mojem mnenju precej šibek poskus ustvarjanja hit singla, podložen na dokaj cenenih sinthih in disko ritmu, ki spremlja osrednjo melodijo. V VB je bil celo manjši hit, kar pa ga seveda niti slučajno ne more rešiti njegovega statusa najšibkejšega trenutka na albumu. Steve je na svojih zgodnjih delih ponavadi vedno rad dal gor vsaj eno burleskno stvaritev in tokrat je to zaključna "Sentimental Institution", ki spominja na pop, kakršnega so v 40ih letih poslušali naši dedki in babice. Steve je ta utrip "avtentičnosti" starih časov še povečal s pomočjo posebnih produkcijskih efektov. Čeprav ima ta hudomošna skladbica nek poseben šarm pa se je človek po mnogoterih poslušanjih kaj hitro naveliča.

Bonus skladbe na ponovni izdaji bodo gotovo v veselje večine ljubiteljev Hackettovih del, čeprav ne prinašajo nič posebno novega. "Hercules Unchained" je vseeno nadvse zanimiv eksperiment saj bi si bilo zelo težko zamisliti manj tipično delo v Steveovi izvedbi. Slednji tu namreč igra tako rekoč skoraj popoln punk, ki pa v zaključku, zlasti po zaslugi izjemno visoke vokalne akrobacije odličnega Peta Hicksa, povleče tudi na zgodnji heavy metal. Mojster se je očitno želel pozabavati na račun glasbene zvrsti in gibanja, ki je bilo tedaj sicer že v svojem zatonu, vendar je svoje čase uživalo v napadih na vsakršno vrsto inventivne glasbe izpod rok glasbenih umetnikov Steveovega kova. Ostali bonusi so koncertni posnetki z "Defector" turneje (večin izvira iz nastopa na Reading festivalu) med katerimi najbolj navdušuje odlična izvedba mojstrovine "The Steppes".

Ne glede na dokaj povprečen zaključek pa je končni rezultat nadvse variabilen, tekoč in simfonično zabeljen album, ki bo šel v slast vsem pravim ljubiteljem Hackettovih solo del kot tudi večini tistih, ki cenijo dober simfonični prog 70ih. "Defector" zame predstavlja še zadnjega izmed Steveovih klasičnih, simfonično prog rockersko usmerjenih albumov, čeprav zaradi nekaterih manj opaznih eksperimentov, ne doseže statusa mojstrovine kot je to uspelo nepozabni "Spectral Mornings" in ravno zaradi tega ta album ostaja nekoliko spregledan. Vendar bi si prav gotovo lahko zaslužil nekoliko več spoštovanja saj gre po mojem mnenju za enega izmed tistih zadnjih "staro valovskih" prog rockovskih albumov, ki so po dolgem mrtvilu v 80ih ponovno oživeli šele sredi 90ih. Od tega albuma naprej Steveovi albumi postanejo veliko manj progresivno usmerjeni in maestro se preizkusi tudi v drugih glasbenih zvrsteh. Z naslednjim albumom je že sledil velik korak nazaj prek komercializacije in sintetizacije zvoka, katerega končni rezultat je bilo nekaj izmed njegovih najšibkejših del.