Očitno se je čakanje le izplačalo. Tudi vsi obupanci, ki jih med Def Leppard privrženci v letih 2015 in 2016 zagotovo ni malo, bodo vzeli ob tem izdelku prav vse besede nazaj. »Def Leppard« je namreč album, ki bolj smiselno pomenljivega naslova ne bi mogel nositi. Je namreč Def Leppard album, ki v svojem bistvu bolje ne bi mogel definirati skupine. Od glave do pete.
Potem, ko se je človek že obupano vdal v usodo in ga je popadala sveta jeza nad eksperimentiranjem skupine, storijo fantje po (pre)dolgih letih čakanja končno tisto prav potezo. Ozrli so se preko celotne diskografije. Globoko v osemdeseta, proti začetku kariere. Predvsem bodo Def Leppard razveselili z novim albumom prav vse tiste, ki stavijo na obdobje s Steve-om Clark-om v postavi. Ta era se je zaključila z albumom "Adrenalize", album »Def Leppard« pa vzbuja retrozvočno nostalgičnost, a nikakor ne rine v prepisovanje ustvarjenega in že povedanega! Že uvodoma. To je ko se odvrtita uvodna Let's Go in takoj za njo Dangerous. Prva vzbuja asociacije na Pour Some Sugar On Me, druga na Photograph. V nadaljevanju vzbuja mirnejša We Belong nemalo asociacij na eno najmočnejših balad ere rocka, to je skladbo Hysteria. Vmes je vrinjena Man Enough. Nobena novost ni, da so Def Leppad znali loviti pop trende in Man Enough nosi funky pridih Queen skladbe Another One Bites the Dust. Vsekakor je vse embalažirano skrajno Def Leppardovsko. Pri tem torej ne gre za kopiranje komercialno vžigajočih fraz preteklosti, pač pa spretno embalažiranje oziroma prepakiranje retro zvočne pop rock kulture osemdesetih ter njen prenos v nove čase. Uvodno nalezljivost vzdržuj tudi Invincible v nadaljevanju, nastavljena pri sredini plošče. Z eno besedo« Leppardovski pop metal« ali naravnost povedano »AOR« (danes nesrečno izumirajoči žanr – odtis komercialne uspešnosti osemdesetih let).
No v njegovem nadaljevanju pa prilije več trdote oziroma rockovske »golote« skladba Sea Of Love. Kot bi vpeli vanjo nekaj južnjaške trdozvočne konture ter jo učinkovito prenesli v sebi lastno muzikaličnost. Album niha od srednje hitrih in razpoloženjskih točk, do rockovsko bolj nabrušenih in poskočnih trenutkov. Denimo melodično izredno lepo zabeljeno mirnejšo Energized hitro zamenja v nadaljevanju mnogo hrupnejša rockovska zadušnica All Time High. Izjemno godi Battle of My Own, ki je akustično organsko slečena srednje hitra rockovska pridiga, bend pa še naprej vseskozi zadržuje izjemno muzikalično noto, pa čeprav uvodno-začetno pomp-popovsko nalezljivost, zamenja v drugi polovici albuma trdozvočnejša organska vzravnanost. Bend je znova spretno oplemenitil vso bombastično embalažo tudi z večdelnimi vokalnimi harmonijami, zaradi česar novi album še izdatneje vzbuja sline nostalgije.
Čeprav odličnemu občutku za visoko muzikalično formatiranje skladb bendu ne gre odvzemati, vse skladbe namreč posedujejo takojšnjo grabežljivost, je treba poudariti, da je skupina vseeno v prvi del albuma uvrščala točke, ki neposredneje trkajo na srca nostalgikov in s katerimi si skuša pridobiti »Def Lepard« takojšnjo visoko naklonjenost množic in oboževalcev, medtem ko dodajajo Def Leppard v drugem delu na album skladbe, kjer prihaja do izraza večja produkcijska nazobčanost kitarskih fraz, pa tudi »organsko slečena« zvočnost izdelka. Torej nekaj več zvočnega eksperimentiranja v drugi polovici albuma, ki je značilno za kasnejše obdobje delovanja skupine. Suma sumarum. Kiksa ni. Le kakšna skladba preveč. 10. bi jih povsem zadoščalo.
Po šestih letih od kar je izšel predhodnik »Songs From the Sparkle Lounge«, ki ni ravno album, kakršnega so oboževalci zahtevali ali pričakovali, so Def Leppard s svežim studijskim izdelkom, več kot prepričljivo zaprli usta vsem dvomljivcem, češ da so idejno oropani in izpuhteli. Gre za izredno kvaliteten dosežek, ki ponuja na moč pristen vpogled v prav vse segmente diskografskega opusa skupine. Za naslovom albuma tokrat Def Leppard bolj kremenito ne bi mogli stati. Elegantni dosežek velikih rock'n'roll gospodov s točkami, ki se bodo po postavitvi aranžmajev in izrazni moči tudi v koncertnih repertoarjih odlično pajdašile s klasikami železnega repertoarja. Torej? Def Leppard še zdaleč niso pozabili kaj je bistvo prave rock'n'roll obrti. Kočno so se zavedli dolga do oboževalcev in jih za zvestobo ter mučno čakanje tudi obilno nagradili.
na vrh