Vem, ponavljam se že kot počena vinilka, a plodnosti slovenske metal scene zares ni in ni videti konca. Tako produktivnega leta kot je letošnje v slovenskem metalu namreč ne pomnim, saj je število izdanih studijskih (!) albumov že preseglo desetico, poleg tega pa je že izšlo še nezanemarljivo število demo posnetkov. Če so še pred kratkim slovenske metal zasedbe čez noč razpadale, danes čez noč izdajajo kvalitetne studijske plošče! Ena izmed njih je pred kratkim priplavala tudi po Savinji - za svoje rojstvo Decomposition of Mind šteje Rečico ob Savinji, od koder prihajajo Paragoria.
Čeprav Paragoria uradno obstaja šele od leta 2011, pa tretjino zasedbe sestavljajo stari mački, ki so pred tem delovali v predhodniku trenutne inkarnacije skupine, The Scourge. Ta je avgusta 2008 izdala odlično sprejeti demo From the Ashes, ki je skupino prikazal v luči razgibanega death/thrash metala, pri katerem pa fantje niso prav dolgo stagnirali. Dobri dve leti kasneje so po zamenjavi bobnarja zamenjali ime, kot Paragoria nadgradili death/thrash okostje z elementi drugih žanrov in se iz pepela dvignili s pravim studijskim prvencem.
Že prvi trenutki albuma napovejo, da so Paragoria stopničko profesionalizma premaknili močno navzgor. Album po vzdušnem intru z Abortion brutalno in brezkompromisno udari ter pomete s švedsko zvenečim death/thrash metalom z melodiko Bay Area thrasha dema From the Ashes. No, ne čisto, saj thrash še vedno ostaja nekakšna osnova, okrog katere pa Paragoria dodajo številne nove gradnike iz mnogoterih žanrov metala. Decompostion of Mind kot struga Savinje vijuga med thrash metalom, preko groove brzic, brutalnih death metal spustov, progresivnih ovinkov in počasnih sludgerskih/doomerskih trenutkov. Vse skupaj ovito v debel ovoj modernega zvoka in prijemov modernejšega metala, a daleč od tega, da bi album zvenel sterilno in jokajoče kot ameriški, MTVju prijazni »metal.« Ne, Paragoria se na prvencu poklonijo vplivom zasedb kot so Morbid Angel, Cynic, Sepultura, Machine Head, Atheist, Slayer in Gojira. Zveni shizofreno? Morda, a skupina je ujela popolno ravnovesje med številnimi žanri in sestavila učinkovit in dobro delujoč konglomerat.
Ta v prvi vrsti deluje zaradi izjemne inštrumentalne predstave benda, ki kljub raznolikosti vplivov deluje koherentno in zanesljivo, v vsej bogatosti zvoka pa je najpomembneje, da se ne izgubi njeno bistvo. Rifaža kitarskega dvojca Primož Brezovnik/Matjaž Parfant ušesa dodobra namuči s pravo mesoreznico rifov, ki znajo zveneti tako brutalno in blasfemično v stilu kakih Morbid Angel kot tudi disonančno in moderno v slogu francoskih Gojira. Kljub vzporednicam Paragoria ne zvenijo kot generičen derivati, saj jih iz poplave enako zvenečih bendov rešuje prav spretno združevanje žanrov, ki na površje privre predvsem s kitarsko igro. Čudovit primer je že Perilous Thoughts, ki vsebuje tako »klasično« death metal rifanje kot moderne, odsekane »meshuggish« rife in disonančne zvoke. Prav ta izjemna kohezija žanrov je verjetno največja prednost albuma, ki pa ga odlikuje še ena boljših ritem sekcij pri nas. Če se lahko Jernej Štorgelj pohvali z najboljšim zvokom basa na slovenski metal plošči (poleg Gonobe), ki melje vse pred seboj (in poleg tega igra razgibano in dinamično kot vihar), pa Matija Kadliček vsekakor predstavlja skriti bobnarski dragulj. Njegovo bobnanje namreč kot lepilo skupaj drži skladbe in razkaže sijajno paleto bobnarskih tehnik, od potresnega blast beatanja do fantastičnih prehodov, ki so polni odličnih in pestrih idej. Ponavljanje, dolgčas in Matijevo bobnanje nikakor ni nekaj, kar bi skupaj našli v enem stavku. A inštrumentalna podoba skupine je lahko še tako dobra, pa jo je zmožen slab vokal povsem zamegliti. Tudi tu Paragoria opravijo odlično delo, vokal ni le en, sonični napad tvorita kar dva. Če Matjaž skrbi za globok growl, ki spominja na Davida Vincenta in Maxa Cavalero, Jernej surovo in agresivno kriči v višjih regristrih, ki mestoma spomnijo na srd Toma Araye (najmočneje v Myth of Justice in kriku »Retaliation!!!«), dinamika dvojnega vokalnega napada pa albumu doda še dodatno vrednost.
Decomposition of Mind zna biti za poslušalca, vajenega klasičnih metal žanrov, kar pošten zalogaj, saj ni zgolj izjemno kompleksen in skorajda baročno bogat album. Odlikuje ga namreč tudi močan pridih modernega, z izredno dodelano zvočno podobo na čelu. A vztrajnemu se bo poslušanje albuma izplačalo, saj ta ponuja številna presenečenja, ki se razkrijejo šele po večkratnem poslušanju, s tem pa ima album tudi veliko »replay« vrednost. Morda bi plošči kljub temu dobro dela nekoliko krajša minutaža, vsaj za komad ali dva manj, ki ne pustita večjega vtisa. Pa vendar je treba Paragorii čestitati za izjemno potentno formulo, ki bi lahko tudi povsem spodletela, a je njen rezultat na Decomposition of Mind tako dober, da njena enačba uspešno razgradi tudi možgane.
na vrh