Strah in trepet zgodnjega srednjega veka, Vikingi še danes burijo domišlijo širom sveta in niti ni čudno, da se njihove dogodivščine pogosto pojavljajo v svetu metal glasbe. Amon Amarth veljajo za najbolj priljubljeno viking metal skupino, ki ima tudi pri nas veliko oboževalcev. Le-ti si verjetno ob namakanju nog v Bohinjskem jezeru predstavljajo, da se na enem od norveških fjordov pripravljajo na plovbo, obenem pa se za pogum nalivajo s pivom iz rogov in resnici na ljubo čakajo na naslednji koncert.
V začetku poletja so se na plenilski pohod podali s svojim najnovejšim izdelkom, že devetim po vrsti, imenovanim Deceiver of the Gods. Zavajalec bogov nam prinaša deset novih komadov, od katerih se večina ukvarja z zgodbami o hudobnem in zvitem bogu Lokiju (tisti, čigar maska je v istoimenskem filmu z Jim Carryem povzročila nemalo preglavic), ki je v severnjaških sagah pil kri in živce mnogim bogovom - med drugim pa povzročil tudi smrt sina vrhovnega boga Odina; lahko si predstavljate, da med ostalimi bogovi ni ravno užival ugleda. Pretkani bog pa nas seveda pozdravlja tudi z naslovnice, kjer se brani pred napadom Thora.
Album se odpre z naslovno skladbo, ki poslušalca dvigne z mogočnimi riffi in harmonijami in obeta pravo vikingško pustošenje. As Loke Falls samo še stopnjuje napad na vaše bobniče. Na žalost pa se nadaljevanje spremeni v puščavo že slišanega, lahko bi skorajda rekel generičnega Amon Amarth melodičnega death metala. Saj ne, da bi bila glasba slaba, daleč od tega. A žal se skupina boji stopiti iz svojih kalupov in vse skupaj začne zveneti zelo zelo podobno. Heggov vokal ostaja isti in večkrat sem dobil občutek, kot da besedila in vokalne linije že poznam s starejših albumov. Prav tako ne prepriča zvok kitar, ki tokrat deluje neizrazito, skorajda preveč sproducirano. Rahlo zaspanost na sredini albuma prekine Blood Eagle z najhitrejšim tempom na celem albumu in verjetno najbolj krutim besedilom, saj le-ta opisuje krvavo mučenje, ki so ga severnjaki uporabljali na svojih sovražnikih.
Amon Amarth so na snemanje povabili tudi bivšega pevca skupine Candlemass, Messiaha Marcolina, ki na komadu z naslovom Hel v refrenih s čistim vokalom lepo dopolnjuje Heggovo rjovenje. Skladba dejansko izstopa na albumu, pa ne samo zaradi refrenskega dueta, ampak tudi z ženskimi back vokali in rahlo orientalsko melodiko, ki je doslej pri tem bandu še nisem slišal. Po pravici povedano me Hel spominja prej na Therione kot pa Amon Amarth. Album se zaključi z epskim Warriors of the North - komadom, ki sem ga osebno čakal skozi celo ploščo - perfektno zmesjo melodičnih kitar, koračniškega trdega ritma in harmonij, ki te ob poslušanju skupaj s kruljenjem brez strahu in pomislekov vodijo v boj.
In prav tukaj leži tudi problem te plošče. Po tričetrt ure poslušanja prispemo šele do prvega, a žal tudi zadnjega komada, ki vsebuje vse karakteristike in odličnosti, ki so naredile Amon Amarth tako priljubljene. Žal, zadnji dve plošči pesti ravno to pomanjkanje epskih vikingških himn. Resnici na ljubo imajo fantje za seboj dovolj kilometrine, da si prav zanič plošče v prihodnosti ne bodo privoščili, saj igrajo preverjeno formulo melodičnega death metala z vikingškimi besedili, kateri za povrh naredijo še odlično atmosfero v živo. Če ste glasbeni sladokusec, priporočam izogib tej plošči, če pa so vam všeč volkovi, severnjaki in njih bogovi, pa si jo sigurno privoščite.
na vrh