Venomer se porodi vprašanje, ko izda ježelasi in mrki striček Udo svoj novi album, ali ga je sploh smiselno predstaviti v recenziji, ker ne veš več kaj bi napisal, da nova recenzija ne bi bila na las podobna recenziji prejšnjega studijskega izdelka zasedbe U.D.O. Ahhhh,... Naj vendar poiščem vzrok za opravičilo sledeče poteze. Najbolje, da je človek v izpovedi torej čim krajši, če pa mu to ne uspe (tako kot meni), pa da zrecenzira v seriji izdaj albumov zasedbe U.D.O., ki izhajajo na vsake dve leti, recimo le vsak tretji ali četrti novi studijski album.
»Decadent« je 14. studijski album zasedbe U.D.O. , ki jo vodi od leta 1987 torej eden in edini Udo Dirkschneider, nekdanje neukročeno ultimativno prvo grlo klasičnih Accept albumov osemdesetih in tisti mož. Ki je nedavno tega »posodil« svojega sina Svena NWOBHM veteranom Saxon, da jim ta pomaga v letošnjem februarju na tleh Velike Britanije odbobnati nekaj zaostalih koncertnih terminov, ki so jih Saxon morali predstaviti zavoljo nenadnih zdravstvenih težav, ki so doletele med turnejo njihovega bobnarja Nigela Glocklerja.
Po albumu »Rev-Raptor« leta 2011 se je zasedba U,D.O. , da natanko tista, ki je nastopila tudi leta 2004 na edinem slovenskem koncertu v Ljubljani, spremenila. Zapustila sta jo namreč oba kitarista Igor Gianola in veliki veteran nemškega metala, nekdanji Stormwitch kitaristi n nekdanji Accept bonar Stefan Kauffmann, ki je sicer že dlje časa tarnal zavoljo resnih težav s hrbtenico . Dirkschneider ni stal križem rok in je kaj hitro vpoklical v vrste U.D.O.. vsega enega samega kitarista s katerim je posnel album »Steelhammer« (2013). Tehnično izpiljeni Andrey Smirnow je dobil v ekipo, kmalu po izdaji albuma, enakovrednega kompanjona na kitari in sicer finskega glasbenika Kasperija Heikkinena. Torej dva mlada žrebca, ki sta željna dokazovanja in jima pokajo lobanjski šivi od prebitkov testosterona! Izmed veteranov je ostal v skupini še naprej basist Fitty Weinhold ter vselej muhavi bobnar Francesco Jovino, za katerega išče skupina v času pisanja te recenzije že zamenjavo (Jovino je recimo nadomeščal Mikea Terrano med nastopom Hardline, dne 01.05.2014 v sklopu Frontiers Rock festivala v Italiji).
Če je bil »Steelhammer« album preizkušnje, ki je pokazal da so U.D.O. več kot preživeli, je novi album »Decadent« utrjevanje klasičnih smernic zasedbe. Novi U.D.O. so bolj zagrizeni kot kdaj koli. Zagrizeni v tem, da zvenijo kot stari Accept. Skoraj bolj kot kdaj koli prej. Kot bi to počeli namerno, da jezijo Hoffmanna in ekipo.. Dirkschneider se tega ne sramuje. V intervjujih zelo rad pove, da mu je figo mar za to in da v primeru komponiranja nove U.D.O. glasbe odpade sleherna sentimentalnost glede starih časov in da tu za nostalgijo preprosto ni prostora. »Decadent« je torej urezan po tipskih smernicah glasbenega dosjeja U.D.O. , ki je na las podoben Accept. Za razvozlanje te »uganke« Einstein pač ni potreben. V veliki meri zavoljo vokala Uda Dirkschneiderja, ki ni izgubil niti trohice vokalne edinstvenosti, ki je zaznamovala pomemben del skladanja klasične metal glasbe skozi osemdeseta, ko so Accept klestili velike komercialne uspehe in navdihovali generacije novih glasbenikov!
Pred menoj je digipack izdaja! Na njej je kar štirinajst skladb! Dve sta dodatni in tudi brez njih sta vsaj dve odveč. Dodatni sta Let Me Out in Shadow Eyes, ki na albumu najbolj spominjata na Accept Skladbe torej posedujejo starošoslko formo komponiranja, vsekakor znova ekstremno blizu šoli Judas Priest, kopica skladb hipoma potegne na Accept, riffovska penetracija pa posledično prav tako hipoma in prevzetno prodira naravnost do kosti! Kiksev ni. Udo Dirkschneider je preveč izkušen, da bi lahko storil napako,. Poleg tega ti z leti preide v kri rutinske predvidljivosti. Bolje da si zvest tistemu kar z znanjem poseduješ v mezincu leve roke, kot da se podajaš na polja neznank. Dve skladbi zasmrdita po novotarijah. To sta prav naslovna skladba in kmalu za njo Mistery, ki sta pogrešljivi. Lepo, da se skušajo U.D.O. modernizirati in popestriti komponiranje, a jim to preprosto ne godi. Od tod tista opazka, da je tudi manj kot 14. skladb za novi album odločno preveliko.
Kot vidite je znova nastala predolga recenzija. Če ste ljubitelj Accept, Judas Priest in seveda vsega kar so U.D.O. izdali do tega dne, je »Decadent« album za vas! Poln jedrnatega riffanja, mojstrsko podprtega s koketno zveličanimi ritmi detonirajoče rušilnosti, prežetih z edinstveno vokalno karizmo Uda Dirkschneiderja, ki se je z leti zlepa ne oprime rje. Prelep predmet čistokrvnega metalskega izvora in novi Udov projektil namenjen v prvi vrsti njegovim zvestim fenom!
na vrh