Hard Core. Učno uro ter prvi stik bi lahko navezovali prek suhoparnih defincij, ki pa v bistvu ne povedo nič. HC je več kot le glasba in spoliran videz z vojaško kratko pristriženi lasmi, tatooji ter kremženje v maniri, da ste pač jezni na ves svet. Poleg omenjenega gre za srčnost, jekleno trdne vezi s svojim HC zaledjem, bratstvo, brezkompromisnost ter galone krvi, znoja in še česa. V vaši enciklopediji pa si lahko poleg definicije brez slabe vesti prilepite sliko NYHC praporščakov SICK OF IT ALL, ki prapor ter prave odtenke resničnega HC-ja težkokategorno branijo že več kot dve desetletji. In svoj rojstni dan so fantje praznovali na njim značilen način – leta 2006, na svojo 20. obletnico obstoja ter delovanja so, namesto poležavanja ter valjanja v stari slavi, izdali verjetno njihov najtrši izdelek doslej, pred tem prišli na založbo Century Media ter s svetovno turnejo dokazali, da ne spadajo le v sam vrh kvalitete tega žanra, temveč so po moji izbiri HC veljaki Nummero Uno!
Sick Of It All niso bili nikoli primerni za omahljivce ter za raznežene duše, ki naivno nasedajo blefiranju, da je vse v svetu v najboljšem redu. Da je potrebno dvigniti pesti ter sesuti sistem represije in uzurpacije idiotov ve že vsak zdravorazumnik, le redki pa si drznejo svoj bes, gnev ter preproste rešitve spesniti tako učinkovito, kot vam to že po prvem poslušanju ponudi in v najčistejši obliki servira plošča Death To Tyrants.
Ni pretvarjanja in mlatenja prazne slame. Od začetka poslušanja plošče dalje se morate zavedati, da ste zajahali divjo zver, ki pozna le polni tempo dira. Kot da ne bi bil to že njihov deveti album se kitarist Pete Koller, bobnar Armand Majidi, basist Craig Setari ter razbrazdano grlo gneva ter političnih parol, Lou Koller, pretopijo v ognjeno kroglo, če že želite, Božjega srda. Brez obotavljanja kot brca v trebuh, polni direkt v glavo in zamah v jajca in že pokleknjeni častite novega boga, ki se ne pretvarja temveč seje revolucionarnost, sporočila, izgoreva na potanji skozi ozračje ter kot granitni blok pristane direktno v centru uspavane civilizacije. Kot obelisk iz Odiseje v vesolju. Da prebudi in premakne. Vzvodi pa se skrivajo v tridesetih minutah adrenalina.
Skladbe zvenijo dejansko tako, kot morajo zveneti: spisane so modro, kar pa je možno le po dolgih letih izkušenj ter učenju iz napak. Brez teh pa tudi ne gre, čeprav so S.O.I.A. le poredko pokasirali popolno omočenost, pa čeprav so kdaj pa kdaj šli dejansko "scati v veter". Ne gre le za poigravanje s sentimenti, temveč so v trdni in skrbno nacentrirani godbi strnjeni biseri tega, za čemer gospodje dejansko stojijo. Modernosti navkljub gre za povrnitev v čase albumov kot so Built To Last ali pa Scratch The Surface, slišite pa lahko tudi utrip energetičnosti z Blood, Sweat And Tearsa. Skladbe so še vedno težke do te mere, da drobijo in mendrajo vse pred sabo. Še vedno so hitre. Obenem pa so tekstopisno uravnotežene s kreativnim libidom štirih mož, ki tokrat povsem dobro poznajo svojo smer in cilj, do katerega bi radi prišli. Sleherna skladba je zapomnljiva na sebi lasten način, stilsko pa se v konglomerat HC popolnosti zliva kar več stilskih elementov, ki pa odsevajo še vedno S.O.I.A. zvok in dušo.
Album se razpre s skladbo 'Take The Night Off'. Sirene in po pisku atentat na nepripravljene. Poziv k sestopu v temo pozabe! Moč v roke zatiranim! Lou izlaja gnev skozi vse pore in po praznenju bi marsikomu ostalo premalo moči za polno nadaljevanje, ne pa za S.O.I.A., ki sarkastično dvignejo v zrak sredince ter slavijo svoj obstoj ter upor proti sistemu ter si ne pustijo do živega. "Let's celebrate that we don't give a fuck!".
Naslednji rez je eksplozija v obliki reza z 'Machete'. Mačeta za rezanje gnilega tkiva so ljudje, ki so odločni korenito spremeniti tisto, kar je vredno spreminjanja. Mačeta so ljudje z vizijo. Po demonični uverturi komada 'Preamble' sledi verjetno najspevnejši parolni komad, hit, razpoznavno ožigosan z zmajskim pečatom NYHC obrtništva, ki pa letom navkljub ni postalo skvarjeno. "Death to tyrants!" in prvi premik bo storila uporna množica. S.O.I.A. so le oznanjevalci prihajajočih sprememb. Erupcije.
Sledi komad o večni vojni, ki je značilna bodisi za belega, rdečega, rumenega ali pa črnega človeka. 'Always War' je skoraj poziv k lastnemu Jihadu. Refreni so kratki, odrezavi, riffi so bogato zveneči, dovolj je prostora za družno prepevanje vse večje množice, trdi in energijsko prepolni ritmi pa ne pojenjajo niti v nadaljnjem delu albuma. Jekleno verigo nadaljuje 'Die Alone'. Drveče kitare ter optimizem umiranja v osami. In garant za to je gnilost od znotraj. "So rotten on the inside / Garanty to die alone!" Ob ognjenih zubljih pa poplesujejo sence tistih, ki so tega stanja siti.
'Evil Schemer' je precej metalsko zveneči komad. Vsaj po uverturi, ki ziblje ter prestavlja poslušalca v vztrajnostnem momentu v višjo prestavo. Sing alongi in sicer že slišana zvočna manipulacija, katere se pa ne morete tako zlahka naveličati. 'Leader' obračuna s kolovodji uničenja vseh pozitivnih kvalitet moderne civilizacije, ali, na kar opozarja orel na naslovnici, moderne Amerike. Ne cedita se med in mleko. Ljudje trpijo ter tolčejo lakoto in vojne, ki niso njihove. Za Belo hišo. Za lažnega Boga. Za blagostanje peščice. Za nafto. V imenu demokracije. Diktatorsko odrezavi vokal Lou Kollerja je prispodoba. V časih, ki so peklensko hitri, je pač tudi nagovarjanje množic nujno pohitreno. Proti novodobnim Hitlerjem in s svojo solucijo modernih problemov. Kot bi spisali lasten Mein Kampf, v katerem pa je tokrat osnovno vodilo pozitivno načelo pouporniške izgradnje kataklizmično uničenega sveta v nekaj lepšega in boljšega. Pred tem pa je treba kirurško odstraniti vse tirane in oligarhe ozkoumnih vizij ter interesov. Tudi s silo in brezpogojnim revoltom če je potrebno.
Po politizaciji pa sledi obračunavanje z vsemi tistimi, ki so HC sceno danes skvarili do te mere, da je postal HC le modni dodatek in ne življenjski stil. Majhni nebogljeni polizanci – pozor: 'Make A Mark' vam naniza vse razloge, zaradi katerih se množicam obračajo želodci, tisti z močnejšimi želodci pa so oropani srčnosti. "How could there be influence with quality in short supply? Forced to watch this impotence: a dozen for a dime". Brez pretvarjanja in hlinjenja, da je to povsem samoumevno! Marsikaj bi se, tudi sodobni ikonoklasti žanrov, ki sedijo v svojih zlatih prestolih na posameznih založbah, kreirajo lažne zvezdice in zvezdnike v obliki metalcoreovskih boy in girl bandov lahko naučili iz vsega skupaj. Tudi če je kdaj kaj dobrega, je biser manj privlačen, če je obložen s tono sranja. In S.O.I.A. se tega zavedajo ter zavoljo tega dvigajo prapor HC barv še višje v zrak, za kar pa poskrbi tudi 'Forked Tounge', ki v minuti in pol spravi iz sebe toliko, kot nekateri v celotnem življenjskem opusu ne spravijo skupaj. Precej bolj poslušljiv za marsikoga pa je komad 'Sodom'. Katarza za dušo in telo.
Nekoliko bolj zadržana, a nič manj močna salva protivladne demonstracije moči je komad 'Faithless'. "Don't count on government / For your security / Don't count on any neighbour / Forget about!" je uvod v to, kar se izkaže kot nekaj, na kar bi bili ponosni tudi Slayerji, The Haunted in še kdo. Madsenov dotik se mora kje tudi poznati, mar ne? In to se pokaže v ritmu in kerozinu, ki brizga po skrbno privitih ventilih S.O.I.A.. 'Fred Army' je tako v svoji inštrukciji korakanja pravi hec. Pogo za neuke. Profesorji pa so eni tistih, ki so ples razvijali ali pa vsaj pomagali ohranjati pri življenju. Priprete uči in vidite lahko meglene zadimljene prostore legendarnega NY kluba CBGBs, ki pa je letos zaprl vrata. Za zmeraj. Da bi lahko svoj prikaz moči kapitala ter orgazem bednosti doživeli tirani kapitala, ki svojo moč ohranjajo s pomočjo preventivnih vojn ter kulta strahu in večne ogroženosti. Ravno na njih leti nadaljevanje – 'Thin Skin', v katerem se o moči ali nemoči take idiotije Lou in kompanija sprašujejo brez dlake na jeziku.
In že smo pri finalu. 'Maria White Trash' je erotika, ki v zlati kelih stisne vse tiste najkvalitetnejše sadeže, ki so še ostali nestisnjeni. Gre za spomenik povprečnosti ter malemu ameriškemu zaslepljencu. Tokrat naj ji bo ime Maria. Ni brezmadežnosti. Ni nikogar brez greha. Tudi ignoranca ne opravičuje nedejavnosti ter vdajanje v usodo je po Sick Of It All definiciji prvinski greh človeka. Po razsvetljenju malega človeka je cilj, za katerim so od začetka stremeli, dosežen. Šele razsvetljeni človek je dovolj močen za korenito spremembo sistema. Po kapitalizmu pride lahko potem do kateregakoli družbenega stanja že. Tudi komunizma. Stanje, ki je potrebno zdaj pa je prisebnost ter jasna vizija nujnosti upora. S tem se fenomenalni deveti album skupine glavnih nosilcev ideje NYHC-ja strne v sklenjeno celoto.
Kot vedno so Sick Of It All vsemu navkljub le uspeli ohraniti življenjsko moč ter zagon za prevečkrat zastajujočo in v večini enolično hardcoreovsko sceno. Hvala bogu se zaenkrat še ne poslavljajo in s svojim iztesanim izrazom in vsebino, ki drži vodo, ohranjajo kadaver skvarjenega v pozitivnem momentu potencialne ozdravitve. NYHC potrebuje S.O.I.A.. Svet potrebuje S.O.I.A., Death To Tyrants pa je nujno potrebno poslušanje za vse odprtoumne posameznike. Garantiram vam: ko sporočilo enkrat vstopi v možganske krivulje, boste rotili po tem, da bi ploščo poslušali znova in znova. Album stoji kot opomnik om dokaz temu, kar so Sick Of It All v svojem življenju uspeli postaviti, obenem pa je tudi smerokaz vsem tistim izgubljencem, ki ne vedo natanko kam bi HC moral iti. Po petnajstih odmerkih adrenalina se vam morebiti le sanja kam, mar ne? Album zasluži, z vsem dolžnim spoštovanjem, popolno odlično oceno!
na vrh