Z albumom Death... The Brutal Way se po skoraj desetih letih na sceno vračajo legendarni Asphyx, ki jih lahko štejemo med ene izmed začetnikov vala evropskega death metala. Ko je basist in vokalist še enih velikih Nizozemcev Pestilence, Martin Van Drunen, le-te zapustil se je za nekaj let nastanil v Asphyx in z njimi posnel dva klasična albuma. Po njegovem odhodu se je zvrstilo nekaj menjav in bend je prvič razpadel leta 1995. Že naslednjega leta se je bend znova združil in posnel album Embrace the Death. Že naslednjega leta je bend spet razpadel oziroma se preimenoval v Soulburn, leta '99 pa nazaj v Asphyx, izšla je nova plošča in sledil je seveda za Asphyx nič več neobičajni razpad. V začetku leta 2007 so se Asphyx v velikem slogu vrnili, v bend se je namreč vrnil veliki Van Drunen. Mišljeni so bili le koncerti, a energija je bila prava in dve leti po združitvi je pred nami novi album.
In to kakšen! Death... the Brutal Way je kot nekaj kar bi priletelo naravnost iz konca osemdesetih ali začetka devetdesetih. Album je popoln, neizprosen napad čistega old-school doom/death metala na Asphyx način. Znova so tu težak, masiven zvok, uničujoče kitare in rožljajoč bas, ki koljejo vse pred seboj in pred nami se razgrne čisti "vintage" zvok klasičnih Asphyx. Bend ponudi točno to kar smo od njih pričakovali - logično nadaljevanje Van Drunenove zapuščine - duh stare šole death metala, tradicijo in jasno, brutalnost! Če člana klasične postave, Van Drunen in bobnar Bob Bagchus nadaljujeta v tradicionalnem duhu, pa se tudi novinca Wannes Gubbles (bas, vokal; član benda je sicer od leta 1999) in Paul Baayens (kitara) izkažeta za trden in nepogrešljiv steber zasedbe. Asphyx v opombah knjižice pišejo, da je njihova želja ustvarjanje brutalnega, uničevalnega death/doom metala brez ovinkarjenja in brez pofukanih kompromisev. Očitno so fantje res mož besede, saj že uvodni komad Scorbutics sproži pravi pekel, poln bobnih napadov in obstreljevanje ter nas za povrh posuje še s točo napalma. Asphyx se začenejo kot stvarniki sodnega dne, ki človeštvu namenjajo še zadnje sporočilo, medtem ko ti v glavo tiščijo napeto šibrovko - vojna je tu, kakor si živel tako boš umrl, tega smo si krivi sami... Tu je sodni dan! Asphyx ustvarijo veličastno nihilistično, vojno atmosfero, ki ne pojenja do zadnje odigrane note. Mogočno težke kitare z rušilnimi riffi, hudičevo rožljajoč bas in rušilni, agresivni bobni pričarajo atmosfero porušenih mest in gorečih vasi, Van Drunenov brutalni in globoki vokal, ki je kot nekakšna zmes starega Davea Vincenta (Morbid Angel) in bolanega Johna Tardyja (Obituary), a je njegov karizmatični vokal zlahka prepoznati, pa naravnosti kliče po koncu sveta. Neizprosne, mogočne in surove death metalske dele prekinjajo brilijantni doom metalski, počasnejši deli. In ko že misliš, da se je večtonska vojna mašina ustavila tik pred teboj, Asphyx prestavijo nazaj v death metalsko peto prestavo in te zmeljejo do konca.
Asphyx nam sporočajo naj se ne zmenimo za črno luknjo na nebu, ne za kri, ki nam polni pljuča, vsega bo kmalu konec. Brez dvoma je Death... the Brutal Way hud tekmec za naslov najboljšega ekstremnega metal albuma letošnjega leta. Album nima niti enega trenutka, ki bi te zdolgočasil in je poln nalezljivega ter brutalnega death/doom metala. Najboljše se opišejo kar Asphyx sami v naslovnem komadu: "Die by fucken Asphyx, ultra loud we slay. Skinned alive you humbly beg for, Death the brutal way!!!"
na vrh