Zadeva je uradna; Metallica so se iz mogočnih metal eminenc, proti katerim so nekoč s strahospoštovanjem pogledovali vsi njihovi vrstniki, dokončno spremenili v cenen garažni bend. Kdor se je nadejal, da je bil obupni Saint anger le nekakšna anomalija, ki je nastala zaradi trenutnega pomanjkanja ustvarjalnega zagona, ali pa zgolj kratkoročen in vse prej kot resen eksperiment na poti iskanja samega sebe, se je pošteno zmotil. Razočaranje je še toliko večje, če se spomnimo visokoletečih obljub ter pomenljivih besed skupine, ki je napovedovala vrnitev h koreninam in tradiciji, a na koncu ponudila izdelek, kakršnega bi lahko v domačem kevdru "skupaj zložil in na svitlo dal" vsak smrkavec s korejskim Ibanezom in prenosnim računalnikom. A pojdimo po vrsti.
Gre sicer za bolj kompleksen in tehnično zahtevnejši projekt od predhodnika, z obilico rifov, menjav tempa in dinamike, ki pa žal s svojimi znamenitimi starejšimi studijskimi brati nima dosti skupnega. Nekoliko bolj pozorno uho seveda najprej zmoti produkcija albuma. Ta je bržkone zaradi paničnega strahu pred "arhaičnim" zvokom, v katerem se zrcali vse preveč očitno podrejanje trendom, še vedno suha kot poper, in se predvsem pri vokalu in bobnih kot hudič križa otepa vsakega reverba in delaya. Zaradi teh oteževalnih okoliščin zveni Larsov snare še vedno kot jogurtov lonček, Hetfieldov glas pa je popolnoma zadušen in nefunkcionalen, kar smo z obžalovanjem ugotavljali že na njihovem prejšnjem albumu (ob poslušanju katerega je mimogrede tudi avtorja pričujoče recenzije popadla sveta jeza).
Gotovo ima precej zaslug za tako produkcijo tudi Rick Rubin, poznan predvsem po svojem "stripped down soundu", značilnem za skupine kot so Slayer in Danzig (če omenimo zgolj tiste njegove varovance, ki so vsebinsko blizu Metallici), iz česar je razvidno, da so fantje na to pot stopili povsem zavestno. A ne gre pozabiti, da so Slayer pravzaprav zrasli na minimalističnem zvoku, ki je z leti postal pomemben del njihove celostne podobe, Metallica pa je z omenjeno askezo izgubila levji delež tistega, zaradi česar je sploh zaslovela. Reign in Blood je po tej plati svetlobna leta oddaljen od Masterja, ki ga je miksal slavni Michael Wagener in ga s tem usodno zaznamoval, pa tudi od nekoliko manj spoliranega And Justice for all. Res je, da so se časi spremenili, a se obenem zdi, da lahko tak pristop prinese Metallici precej več škode kot koristi, saj bo na ta način odgnala večino starih oboževalcev, novih pa si zaradi trenutnega utapljanja v sivem in duhamornem povprečju, gotovo ne bo pridobila.
Drugi očitek, ki ga vsekakor velja omeniti, pa je zanemarjanje harmonije, s katero je svoje soborce že na začetku njihove glasbene kariere seznanil pokojni Cliff Burton. Hammet je pred časom sam priznal, da jim je Burton odprl vrata v popolnoma nov svet in jim razkril nova obzorja glasbe, ki nikakor niso v protislovju s sodobnim rockom, in zaradi katerih se je skupina sploh lahko vzdignila tako visoko nad ostale thrasherje. Naj na tem mestu omenim le Orion, Fade to black ali pa The call of Ktulu. Lahko bi torej rekli, da je bil prav klasično šolani pianist Cliff tisti, ki je Jamesa, Kirka in Larsa iz jeznih ter nezadovoljnih mladeničev, ki so se zaradi odpora do takratne pomehkužene scene v Los Angelesu preselili v San Francisco, spremenil v cenjene glasbenike. Kdo ve, kako bi se zgodba Metallice razvijala naprej, če ne bi tiste nesrečne septembrske noči leta 1986 voznik avtobusa zaradi svoje nepazljivosti obetavnega basista obsodil na smrt? Seveda so taka vprašanja brezpredmetna, lahko pa na kratko povzamemo zgodovino skupine po tem tragičnem dogodku in sklenemo, da je Burtonovo prefinjeno harmonijo, ki je na najboljši možen način dopolnjevala mogočno liriko Metallice osemdesetih, v zadnjem času nasledila Hetfieldova patološka agresivnost in njegovi neartikulirani izbruhi besa, ki z glasbo nimajo več dosti skupnega. To pa je tudi eden glavnih vzrokov propada nekoč največje metal institucije.
O skladbah zgolj na kratko. Prva tri dejanja albuma Death magnetic so zmedena in nerodna mešanica vsega tistega, kar je Metallica ponudila v drugi polovici devetdesetih ter začetku tega tisočletja, četrto, The day that never comes, pa bo bržkone ostalo bolj znano po videospotu kot pa po glasbi. Skladba All nightmare long govori sama zase, The Unforgiven III pa je nadvse predvidljivo nadaljevanje sage s prejšnjih plošč. Nekaj obetavnih rifov in z občutkom odigranih solaž zasledimo le na Suicide & redemption, a še to zgolj v prvem delu, in podobno nas pusti povsem hladne tudi zadnja skladba My apocalipse.
Tisti, ki smo že prestopili prag tridesetih in smo imeli priložnost spoznavati Metallico, ko je bila na vrhuncu, ter neizmerno uživali v (očitno) neponovljivih albumih kot sta bila Ride the lightning ter Master of puppets, smo se že sprijaznili z dejstvom, da se je ena naših najbolj priljubljenih skupin že zdavnaj upokojila, zelo pa mi je žal za mladino, ki pozna samo tisto žalost, ki je v obliki takšnih in drugačnih avdio vizualnih medijev nasledila njihov zadnji solidni izdelek, zdaj že kultni "Black album".
na vrh