Heaven Shall Burn: Deaf To Our Prayers

Od albuma "Antigone" sta minili dve leti in metalcoreovci Heaven Shall Burn, z zvokom, ki se rad spogleduje z starim In Flames melodičnim death metalom, a ob tem ohranjujoč korenine hardcoreovskega značaja, naperjenega proti svetu, ostajajo na "Deaf To Our Prayers" še naprej zvesti tradiciji predhodnika.

Torej od prve sekunde je nekako jasno da ostajajo Heaven Shall Burn naklonjeni slogu in zvoku "Antigone" tudi na novi plošči, z globino distorziranih kitarm, katere v svoji eruptivni intenziteti rušilnega učinka, lahko učinkovito premikajo stolpnice z njenih temeljev. Te so znova uravnovešeno skombinirane z grobo razjarjenim zlobnim vreščanjem in razjarjenim repenčenjem, ki je pač zaščitna znamka skupine. Že takoj ob otvoritvi plošče ponuja skupina prelepe melodične pasaže kitarskih harmonij in peklensko štemanje dvojne bas stopalke na bobnih. Melodija je skozi ploščo enkratna protiutež brutaliziranju in neusmiljenejkmu mrcvarjenju vokalov! Izredno fini so Heaven Shall Burn pri tem in plošča je neverjetno dostopna zlasti za tiste, ki bodo prenesli kričavo voltažo vreščanja nekoga, ki se cvre med vrtenjem na žgočem ražnju, saj je to kompenzirano z izrednim vnosom visoko atmosferične melodike, ki jo gradi skupina z velikimi harmonijami skozi ploščo. Heaven Shall Burn združujejo vse kolaže v prelepo ravnovesje, tako da je album v prvi vrsti visoko atmosferičen, komadi nosijo različne motivske preklope kot tudi preklope v samih tempih, kar dela to vzdušje valovito in dinamično. Skupina dosega po tehnični plati visok kvalitativni nivo, kar zlasti velja za delo bobnov, no in kot z krona vsega je tu poleg že omenjeni skrajno zblaznel agresiven vokal, ki vrešči in bljuva prekletstvo na način, ki je lahko za povprečno uho že naravnost boleč v svoji skrajnosti. Denimo v visoko kontrastni skladbi, sicer zavidljivo vpetih kitarskih harmonij Tresapassing The Shores Of Our World. Zanimivo in moteče pa je to, da ob tem ravno ta skladba vključuje podobnost nekaterih motivov z Metaličino klasiko Fade To Black.

Glede na predhodni album, so Heaven Shall Burn na novem albumu svoje meje pomaknili še globlje v smeri melodične epskosti. Predvsem sredina album je v atributu vnosa melodij poudarjena (skladbi Armia ali Of No Avail), vendar brez skrbi. Skladbi sta za ušesa še vedno nabriti do konkretnega vrelišča, ki ga premorejo le ekstremi metal pristopi. Torej album pridobiva na zavidljivem kontrast. Nosi skrajno agresivno naoštren uvodni del, na sredini pa stopi nekoliko v ospredje epskost, kot produkt poudarjenega vnosa melodij. Vendar se skriva tudi nekaj motečih reči. Denimo refren omenjene Of No Avail spomnija zelo nazorno na rifovsko podobo skladbe Numbing The Pain z "Antigone" in tako izpade v novi podobi nekakšna alternativna verzija "originala prejšnje plošče", kar je moteč dejavnik nove plošče. Sicer pa je pristop izvedbe novega materiala preko plošče izredno prepričljiv! Duhovite in zanimive kitarske harmonije, ki brze preko strupeno rušilne ritmične podlage in ležijo pod vreščavim vokalom, ustvarijo prelep grandiozni uvod denimo v skladbi Armia. Kričanje pa se drži enake frekvence skozi ploščo, čeprav je mogoče zaznati nekaj odstopanj v produkciji vokala glede na "Antiogone" v raziskovanju globljih vokalnih odtenkov, kot je to ponazorjeno v skladbi Biogenesis (Undo Creation). Sicer pa je v osnovi enako preko plošče vreščanje podvrženo enaki osnovni frekvenci. Torej če vam je vokal všeč, boste ta album lahko sprejeli z odrtimi rokami. Kar se tiče produkcije je ta spet previsoka, kar je konstanten problem pri skupinah, ki gojijo takšen glasbeni slog, da "povozijo" vse z dvojnim bas pedalom bobnov. Linije bas kitare preprosto ni slišati v produkciji, kar je velika škoda.

Verzi so šaljivo oponirajoče nastrojeni proti masovni bebavosti sodobne družbe in Heaven Shall Burn se tega najbolj goreče in neposredno dotaknejo ob parodiji na "MySpace" imenovani MyBestFriend.com. Zaključek plošče pa "najeda"! Zborovsko vreščanje je v svojem skandiranju ob vsem poudarjenem "hardcoreovstvu" moteč ravno v zaključni The Dream Is Dead, kjer bi bilo bolje da bi Heaven Shall Burn zasnovali to skladbo kot popolni zaključni inštrumental, kajti kitarske linije, položene pod vokalnim "layerjem", so atmosferično znova silno privlačne, kot je tudi amtosfera celotne plošče. No in ravno "Biohazard" vokalni pristop ubije to atmosfero ob koncu celotne plošče. Na srečo je skladba krajša od treh minut.

Na "Deaf To Our Prayers" Heaven Shall Burn torej ambiciozno nadgrajujejo in širijo koncept ki so ga zastavili s ploščo "Antigone". Novi album se lahko pohvali z izrednimi epskimi harmonijami, dinamičnim valovanjem atmosfere in prelepimi kontrasti med melodijo in ekstremno agresijo. Kot rečeno moti mestoma repetitivnost, kadar primerjamo novi in stari album, a ni ga vraga, da vsem tistim, ki ste vzljubili "Antigone", tudi ta album ne bo kaj hitro prirasel k srcu. Tisti, ki zahtevate večjo stopnjo inovacije skozi evolucijo skupin, pač ne boste doživeli posebnih katarzičnih spoznanj ob srečanju z "Deaf To Our Prayers". Gre za lep kakovosten izdelek, ki pa na polje glasbenega raziskovanja in inovacije, ne prinaša prav nič pretresljivo vznemirljivega. Album, ki v svoji biti torej ne preseneča. Album, ki se bo prej prikupil ljubiteljem melodike, kot ekstremnega "terror" brutaliziranja!