avtor recenzije št. 2: Peter Podbrežnik (25.7.2016)
Porcupine Tree so se v času, ko so izdali svoj osmi studijski album, »Deadwing«, nahajali na ustvarjalnem vrhuncu, obenem pa so z njim (za progresivnorockovsko skupino) dosegli nepredstavljiv komercialni uspeh, katerega je sicer dve leti kasneje še presegel njihov naslednji dosežek, »Fear of a Blank Planet« (2007). »Deadwing«, kljub temu, da gre po besedah šefa skupine, pevca, kitarista in producenta Stevena Wilsona, za 'zgodbo o duhovih', pravzaprav ni čisto pravi konceptualni album, saj Steven do dandanes ni želel izdati podrobnosti o njegovem konceptu. Večina besedil na njem je bila navdahnjena po scenariju, katerega je Steven napisal v sodelovanju z Mikeom Bannionom. Slednji do zdaj prav tako ni izdal kakšnih večjih podrobnosti o sami zgodbi. Verjetno je to glavni razlog, da koncept albuma do današnjih dni še vedno ostaja velika uganka, pravzaprav ena izmed večjih enigem v sodobnem progresivnem rocku. Steven je sicer večkrat izrazil željo, da bi ta scenarij v prihodnosti postal podlaga za film o duhovih, vendar bo na kaj takega očitno potrebno čakati še kar nekaj let.
Skladbi »Shallow« in »Lazarus«, ki dandanes sodita med najbolj prepoznavne Porcupine Tree dosežke, sta izšli kot nosilna singla z albuma. »Shallow« se je celo kot spremljevalna glasba pojavil v ameriškem filmu »Four Brothers«, kar je prav gotovo pripomoglo k večji prepoznavnosti Porcupine Tree med širšimi množicami. Stevenova besedila so bila vnovič polna samorefleksije, melanholične nostalgije kot posledice propadlih ljubezenskih zvez in napačnih življenjskih odločitev pa tudi pikre kritike sodobne, razčlovečene družbe. Obenem pa skozi celoten »Deadwing« vlada tipična Wilsonova razdvojenost med ljubeznijo in smrtjo oziroma med svetlobo in temo. Atmosfera na albumu sega od pretresljive melanholike, neverjetne temačnosti, občasnih izbruhov čiste agresije do osupljive eteričnosti, kakršne v progresivnem rocku ni bilo slišati že od časov legendarnih Pink Floyd, ki sodijo med Stevenove ključne glasbene vplive.
Slogovno so Porcupine Tree na »Deadwing« naredili še korak naprej kar se tiče vpijanja udarnih progresivnometalskih elementov v svoj artrockovsko-psihadelično-metalski zvočni kolaž s katerim so tako navdušili na predhodni mojstrovini »In Absentia« (2002). Pred izidom »Deadwing« so se številni privrženci skupine spraševali ali bodo Steven in tovarišija uspeli ustvariti dostojnega naslednika takšne mojstrovine kot je bila »In Absentia«. Steven in njegovi sotrpini, se pravi klaviaturist Richard Barbieri, basist Colin Edwin in bobnar Gavin Harrison, niso zatajili. Še več, »Deadwing« v marsičem predstavlja zrelostno in ambientalo nadgradnjo svojega imenitnega predhodnika, kar pomeni, da se uvršča med najboljše dosežke v zgodovini teh angleških progrockovskih odličnikov. Posebna gosta na albumu sta bila kultni ameriški kitarist in pevec Adrian Belew (ex-King Crimson) ter deloholični švedski kitarist in pevec Mikael Akerfeldt (Opeth), ki sta prispevala solaže na različnih kompozocijah. Akerfeldt, ki je ponekod prispeval tudi spremljevalne vokalne harmonije, je postal Wilsonov prijatelj in reden glasbeni sodelavec. Iz njunega sodelovanja se je v prihodnosti rodil tudi zanimiv projekt z imenom Storm Corrosion.
Naslovna skladba, ki v zaključnem delu vsebuje karakteristično 'odpuljeno' Belewovo kitarsko solažo, predstavlja nadvse zanimivo otvoritev albuma, saj ohranja ravno pravšnjo ravnotežje med udarnostjo in sproščujočim ozračjem, obenem pa je večinoma postavljena v srednji tempo. Uvodni del z naostrenimi kitarskimi rifi in jeznoritimi bobnarskimi krošeji kmalu odda prostor melanholičnim aranžmajem, katere v navezi z melotronskim carstvom povezuje predvsem Stevenov eterični vokal. Obenem v atmosferi ves čas prevladuje neko skrivnostno, temačno ozračje, ki kot za stavo obuja različne duhove iz preteklosti. Že prej omenjeni progmetalski rušilec »Shallow« je eden izmed najbolj brutalnih dosežkov v Porcupine Tree zgodovini za katerega je sredi jeznoritih kitarskih pasaž značilen udaren in obenem nadvse preprost, vendar tudi ambientalno izjemno dvigujoč refren. Omenjeni single je prvotno izšel samo za ameriški trg, vendar se je nekaj kopij, še preden so bile uničene, pomotoma znašlo tudi na evropskem trgu. Skupina je to izvedela in jih naglo odkupila, nakar so jih koncertih s podpisi vred prodajali za 40 €.
Naslednji single z albuma je bila balada »Lazarus«, katera ustvari neverjetno dober kontrast glede na predhodno kompozicijo. »Lazarus« je bržkone najlepša balada v dosedanji Porcupine Tree zgodovini, katero Wilson še dandanes redno izvaja na svojih solo nastopih. Njegovo besedilo govori o duhu matere, ki se s sinom Davidom pogovarja iz posmrtnega sveta, medtem ko slednji stoji na njenem grobu. Številni so že ob izidu špekulirali, da je David pravzaprav Stevenov poklon enemu izmed njegovih glasbenih herojev, Davidu Bowieju, kar je vrsto let kasneje potrdil tudi mojster Wilson osebno. Stevenovo ganljiva vokalna predstava v navezi z Akerfeldtovimi spremljevalnimi harmonijami ter melanholičnimi klavirskimi aranžmaji ustvari nepopisno lepo in dvigujočo ambientalno magijo, ki poslušalca v trenutku ponese v nadvse prijetno nostalgično zamaknjenost.
Z alterrockovskimi elementi in številnimi improvizacijami prepredeni »Halo«, ki med drugim vsebuje odebeljene bas linije in spretno uporabo vokoderja, je precej bolj temačna in kompleksna stvaritev, kjer je razmerje med melodičnostjo in eksperimentalnostjo vnovič ravno pravšnje, da skladba v izjemnem refrenu doseže prepričljiv klimaks. Križanec med psihadeliko in prog metalom »Arriving Somewhere But Not Here«, kjer v uvodnem delu vladajo različni disonantni efekti na klaviaturah in kitari, predstavlja popolno zmagoslavje izjemne melanholike. Vokalne harmonije med Wilsonom in Akerfeldtom, zlasti v refrenu, predstavljajo ambientalni vrhunec te pretresljive žalostinke. V zaključnem delu pa nastopi pravcata metalska kataklizma z brutalnimi udarci dvojne bas stopalke in vrtoglavimi kitarskimi pasažami.
Melotron je imel odkar so Porcupine Tree postali skupina v pravem pomenu te besede vedno pomembno mesto v njihovem zvoku, zato je nadvse primerno, da so mu posvetili skladbo z naslovom »Mellotron Scratch«, ki obenem predstavlja enega izmed »Deadwing« vrhuncev. Psihadelično usmerjena melodija je prežeta s subtilnimi kitarskimi pasažami, melanholično vokalno predstavo in melotronskimi valovanji. Med vrhunce te sijajne balade sodita njen čudovito nostalgični refren ter sijajen zaključek s stopnjujočimi vokalnimi harmonijami. Odličnih dosežkov na »Deadwing« tudi sicer ne zmanjka. Mednje se vsekakor uvršča »Open Car«, ki je tudi ena najboljših kompozicij v Porcupine Tree zgodovini. Brutalno temačnemu otvoritvenemu delu sledi neverjetno tekoč in subtilen prehod v melanholično sekcijo s prekrasnimi vokalnimi harmonijami in nežno klavirsko melodijo. Pretresljiva atmosfera vlada od začetka do konca te mojstrovine, medtem ko njen absolutni vrhunec predstavlja epski zaključni del.
»Start of Something Beautiful« se odpre z napetim ritmičnimi stopnjevanjem in mimobežnimi klaviaturskimi efekti, kar traja vse do udarnega refrena, ko se v ospredje prebijejo metalske kitarske pasaže in prebrisana ruporaba vokoderja. Veliki vrhunec nastopi z nepričakovanim vpadom tercertnih harmonij sredi zaključnega dela zaradi česar se ta zelo dobro kompozicija nenadoma spremeni v brezčasno glasbeno umetnino. »Glass Arm Shattering« predstavlja popolnoma psihadelični zaključek z romantičnimi kitarsko-klaviaturskimi harmonijami in še eno briljantno, tokrat nekoliko bolj 'zasanjano' Stevenovo pevsko predstavo.
Brezgrajna mojstrovina »Deadwing« je bil v marsičem eden izmed vrhuncev izjemne Wilsonove glasbene poti in njegovega ustvarjalnega opusa v sklopu nepozabnih Porcupine Tree. Slednji so tedaj celo za kratek čas postali 'ljubljenci' širših množic, kar je pošteno prestrašilo večino dolgoletnih privrženev, ki so se bali, da se bodo 'prodali' kvarnemu vplivu glasbene industrije do katere je bil Wilson vselej izjemno kritičen. To se seveda ni zgodilo, vseeno pa je bilo sila zabavno po dolgem času spet videti kakega progresivnorockovskega izvajalca na vrhovih glasbenih lestvic. Z »Deadwing«, ki je bil v marsikaterem oziru nadgranja predhodnika »In Absentia« in je celo prejel nagrado za izjemno zvočno kvaliteto (seveda v Wilsonovi režiji), so Porcupine Tree dokončno prevzeli štafetno palico kot vodilna in najbolj vplivna skupina sodobnega progresivnega rocka pri čemer je bilo kar prav, da se je, po skandinavsko-ameriški 'invaziji' v devetdesetih, omenjena palica spet znašla v angleških rokah.
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
avtor recenzije št. 1: Aleš Podbrežnik (24.2.2006)
Sedmi "pravi" studijski album skupine je nova nepozabna glasbena avantura, ki enostavno potrjuje, da so razno razna besedičenja, češ da je v "rocku" vse izpeto, povedano, obelodanjeno in da je duh "rocka" zaradi prenasičenosti v kateri ne razločiš več med pristnostjo in "nategom" že davno mrtev, čisti "thrash talk". Recenzija bo daljša, ker je to plošča, ki ponuja toliko več informacij od povprečnega "rock" albuma današnjosti. Če se vam ne ljubi brati recenzije, kar takoj preskočite na poslušanje "Deadwing", bo resnično najbolj pametno dejanje.
Porcupine Tree z izvenserijskim umetnikom, multiinštrumentalistom in popolnim glasbenim "perpetuum mobile", kar se percepcije fenomena glasbe tiče, čudodelnikom Stevenom Wilsonom na čelu, ponujajo tako nov album, ki pomeni nov odločen evolutivni korak skupine naprej! Eksperimentalen v vsej biti, to pot doziran s še več "rockovske" prisebnosti. Porcupine Tree so bili vedno pojem popolnega združevanja klasicizma in neo-avantgardnih zvokov v svojsko kombinacijo psihadeličnosti in space eksperimentalnih podob "rocka". Pojem "napreden" (progresiven) je povsem na mestu. Britanci, ki so poleg Ozric Tentacles v post-Gong-ovskem obdobju (OT in PT vsak v svojo smer) razvili popolnoma reprezentativen slog, ki ga ne moreš vtakniti prav nikamor ali najti z njim ustrezne vzporedne primerjave. Porcupine Tree so zato neustrašna eksperimentalno svobodnjaška skupina od glave do pete, ki so lahko idealen zgled vsej današnji srenji na poljih sveta rock glasbe. Album je logično nadaljevanje vnosa trših riffovskih elementov, kot so Porcupine Tree to pričeli nakazovati s "Stupid Dream" (1999) in sta ga "Lightbulb Sun" (2000), še posebej pa "In Absentia" (2002), le potrdila. To pot je Wilson iskal v glasbi pravo formulo združevanja novodobnih trendovskih podob kakšnega stoner rocka ali hardcorea s siceršnjim poslanstvom Porcupine Tree (Open Car, spominja v takšnem združevajnu celo na pristop fuziranja kakšnih Tool). Da je Wilson "Deadwing" vdahnil želeno mero prismuknjenost ali po domače "odfukanosti", je k sodelovanju povabil nikogar drugega, kot mojstra alternativnega rocka genialnega Adriana Belewa, nosilca razvoja trenutne inkarnacije King Crimson. Belew je pojem vnosa drugačnosti, ki v slehernem trenutku lahko postane avantgarda in Belew je pravzaprav "tiha" avantgarda, avantgarda v "opoziciji". Poleg Belewa je s kitaro in vokalom sodeloval na plošči tudi Mikael Akerfeldt (Opeth) in tako vrnil Wilsonu uslugo.
Seveda pri vsej osebni svojskosti tudi Wilson ni od muh in aranžmaji njegovih umetelnih drum in kompjuterskih sampleov, sintetizatorskega 'vesoljačejna' speljanega preko zajetnih melotronskih zvokov, vskoki "glissando" kitar in njegovega prepoznavnega petja, mnogokrat odpetega z okusno uporabo 'filtrskih' efektov, ki dejansko izpade kot bi vokal prihajal v glasbo iz druge galaksije, sijejo v vsem žaru nove plošče. In s kombinacijo novih elementov v kovanju nove podobe Porcupine Tree deluje Wilsonov um znova zmagovito.
Sprehodimo se skozi material. Poezija se nanaša zlasti v prvem delu na vprašanja življenja in smrti. Bend udari divje z naslovno pesmijo, seveda zasnovano s pričakovanimi melotron in sampleovskimi PT začimbami. Čeznjo pa je položna masivna kitarska riffing zavesa. Komad je fluiden, PT pa uprizorijo v njem pravo dramatično vzdušje. Motivi so prelepo združeni v celoto, vzdušje ne popušča nikjer niti za milimeter in drama se odvrti, kot bi mignil. Za PT še posebej zanimivo podobo nosi naslednik Shallow, z debelim težkim riffom, ki je v gorišču pesmi in daje komadu izreden groove, groove nu-metalske barve, komad bi brez problema izšel kot single, sploh zaradi fantastično zloženega refrena, ki vžiga "na prvo poslušanje". Vokal dramatičen, "zgubljen" znotraj masivne distorzije preprostega riffinga, ki požene poslušalcu "s prve" kri po žilah. PT poštopajo žogo z Lazarus (izdan tudi kot single, dne 14.03.2005). Enostavna pol balada umirja naelektreno vzdušje. To je pesem, ki nosi isto funkcijo na plošči kot, če vzamemo za primerjavo komad King Crimson Eyes Wide Open, ki razelektri uvodni "kreš in bum" KC plošče "The Power To Believe" (2003). Glissando kitara s steel pedal zvokom v refrenu, kot bi jo speljal strašni David Gilmour (Pink Floyd), prelepa romanca k večeru, ki se koplje v soju mesečine, ob jezeru. Potem vzameš kitaro v roke in jo odšpilaš kakšni bejbi (hja, a kaj ko so časi trubadurjev danes minili)…Sočno pretkano. Enostavno, a skrajno okusno. Sledi paranoična psihadelična točka Halo, izrednih vokalnih aranžmajev zmesi "a capella" elektronskih flashev, ki prihajajo bodisi iz telefonske kabine, ali radia… Bog je vsepovsod, v konicah prstov, v glavi. Bog je strah, resnica, moč, dokaz, strast, upanje, smisel, bolečina,... Kdo je Bog? Državni aparat ali smo Bog mi? Oboje. Je to "blessing" ali "curse" človeštva? Znova isti odgovor. Če ne že prej na plošči, pa je v tem komadu na solaži definitivno kitarski "freak" Adrian Belew. Komad nosi živčno solažo, ki jo po zvoku in slogu po vsej verjetnosti zrasla na zeljniku Adriana Belewa, saj je zanjo značilno gnetenje tonov izven okvirjev šolskih glasbenih lestvic, ki rezultira v utrgani solaži s kričavim piskanjem preko ubijalskega "sustain" efekta, ki odlično prispeva k duhovitosti in dvigu dinamike ter samega teatra. Znova godi kombinacija preprostega riffa z nežnimi klavirskimi aranžmaji in trda "beat" forma. Kombinacija prisebnega in odsotnega v idealnem razmerju. Komad recimo v slogu Four Chords That Made A Million ("Lightbulb Sun", 2000), sploh po vokalnem efektu v refrenu.
Torej Porcupine Tree z "Deadwing" ostajajo vroča točka progresivnega sveta rock glasbe, ki s svojo nepredvidljivostjo venomer odlično presenečajo. Vselej svoji, z idealno sestavljanko avantgardnih zvokov, psihadeličnosti, vesoljskega plutja, dramatične atmosfere, eteričnega učinka in konstantnega spreminjanja lastne podobe na 1000 in en način. Neskončno poslušljivo, izzivalno, ne ozirajoč se nikamor, le poslušati notranji glas in izražati sebe. Bend za katerega bi se upal trditi, da je po svoji kreativnosti in izjemnem intelektu vreden nasledstva velikih pionirjev z začetka sedemdesetih. "Deadwing" je plošča, ki jo lahko bereš zelo dolgo in se nikdar niti za trenutek ne dolgočasiš.
na vrh