"Days of Future Past" je eden izmed tistih monumentalnih albumov šestdesetih let, kateri ne smejo manjkati v slehernem gospodinjstvu. Z njim so britanske legende simfoničnega progresivnega rocka The Moody Blues ustvarili pionirsko delo na področju zgodnjega progresivnega rocka in simfoničnega rocka. Ta njihov še danes najbolj priljubljen in prepoznaven album je predstavljal enega izmed prvih primerkov fuzije rocka in klasične glasbe ter prvi znani primerek sodelovanja med kakšno rockovsko skupino in klasičnim orkestrom, s čimer so se za vse večne čase zapisali med vodilne pionirje progresivnega rocka in eksperimentalne glasbe. Obenem "Days of Future Past" predstavlja enega prvih konceptualnih albumov v povesti rock glasbe. Njegov koncept je izjemno preprost, saj govori o poteku enega dneva v človeškem življenju, od jutra do večera.
Tako kot se je ponavadi rado dogajalo pri vseh studijskih mejnikih v zgodovini popularne glasbe se je "Days of Future Passed" dokopal do revolucionarnega statusa po spletu številnih srečnih in naključnih okoliščin. The Moody Blues so bili vse do prihoda odličnega pevca in kitarista Justina Haywarda ter njegovega prav tako izjemno nadarjenega inštrumentalnega, pevskega in skladateljskega tovariša, basista Johna Lodgeja, razmeroma povprečen r'n'b band, kateri je v prvi polovici 60-ih sicer dosegel nekaj hitov, a večinoma igral priredbe drugih skupin. Po njihovem izjemno povprečnem prvencu "The Magnificent Moodies" (1966), kateri je vseboval zbirko r'n'b priredb ob peščici originalnih skladb, se je zdelo, da bodo Moodyi po zatonu t.i. britanske invazije potonili v obskurnost.
Haywardov in Lodgejev prihod se je izkazal za odrešilno potezo, saj sta s svojimi skladateljskimi in inštrumentalnimi odlikami od tega albuma naprej ključno prispevala na oblikovanje njihovega prepoznavnega simfoničnega zvoka. Trije originalni člani skupine so si sicer že pred snemanjem novega albuma zaželeli velike slogovne spremembe s katerim bi uspeli izoblikovati lasten prepoznaven slog. Klaviaturist Mike Pinder je v tem času uspel odkriti melotron, za tiste čas revolucionaren klaviaturski inštrument s katerim se je lahko na različne načine simuliral zvok orkestra, medtem ko se je Roy Thomas naučil igrati flavto ter s tem njihovemu novemu simfoničnemu zvoku dodal tudi kanček folka. S to zvokovno kombinacijo so lahko nadvse učinkovito tvorili številna romantično-pastoralna vzdušja.
Skorajda ključno vlogo pri oblikovanju zvoka "Days of Future Passed" in s tem iznajdbe njihove unikatne fuzije simfonike in zgodnjega psihadeličnega rocka pa je odigrala ponudba njihove tedanje založbe Deram, katera jim je predlagala naj posnamejo rockovsko verzijo Dvořákove "Simfonije novega sveta" s čimer bi demonstrirali zmogljivosti najnovejše snemalne tehnologije. Moodyi so ponudbo sprejeli, vendar so album, brez vednosti založbe, izgradili na povsem originalnih kompozicijah za katere so napisali tudi povsem lastne orkestralne aranžmaje. Za njihovo izvedbo je poskrbel Londonski festivalni orkester pod vodstvom dirigenta Petra Knighta. Za tisti čas je bila to izjemno pogumna, skorajda radikalna poteza, saj se je marsikateremu klasično-glasbenem puristu zdel hibrid med klasiko in rockom nekaj nepojmljivega, če že ne blasfemičnega.
V primerjavi s kasnejšimi, veliko bolj kompleksnimi in ambicioznimi prog rockovskimi mojstrovinami, se zdi glasbeno-lirični koncept "Days of Future Past" dandanes precej naiven, vendar je bil za svoj čas več kot revolucionaren. Zapomniti si je treba, da je šlo za prvi poskus sodelovanja rockovske skupine in orkestra ter s tem odkrivanje nekega popolnoma novega področja. Navkljub številnim logističnim težavam in nezaupanju so uspeli ustvariti fascinanten dosežek, kateri tudi danes ni izgubil svojega zvočno-konceptualnega naboja in sporočila. Njegova zasanjana psihadelična arhaičnost v navezi z veličastnimi orkestralnimi aranžmaji, nežnimi pastoralnimi melodijami in govorjeni besedami s strani Mikea Pinderja prek katerih v uvodu in zaključku uspešno povezujejo zgodbo o poteku človeškega dneva od jutranjega vstajenja do skoka v posteljo, zveni kot kakšen filmski zapis z izrazito romantičnim vzdušjem. Med sedemnajstimi skladbami izstopata dva zimzelena hit singla, katera sodita med njihova najboljša in najbolj prepoznavna dela; "Tuesday Afternoon" ter "Nights in White Satin". Slednji je še danes njihova najbolj priljubljena skladba, katero poznajo tudi tisti, ki ponavadi še nikoli niso slišali za njihov preostali ustvarjalni opus. Kljub svoji odličnosti pa to še zdaleč nista edini zanimivi skladbi na albumu, katerega je, tako kot pri večini konceptualnih albumov, priporočljivo poslušati v celoti, če želite nazorno doživeti njegovo romantično vzdušje s katerim se boste zlahka potopili v paleto psihadeličnih barv njegove naslovnice.
Na orkestralnemu uvodu "The Day Begins" se v vsem razkošju predstavi londonski festivalni orkester pod vodstvom dirigenta Petra Knighta. Začetnemu pompoznemu motivu sledi poskočna, skorajda cicibanska melodija, ki naznani, da gre za album številnih, nenehno menjajočih se, razpoloženj. Pinder z govorjenim besedilom naznani rojstvo jutra pred sončnim vzhodom, nakar v nadaljevanju sledi opis zmagoslavje sonca nad nočjo. Ob tem so njegove dramatične besede podkrepljene s številnimi romantični orkestralnimi aranžmaji. Na srečo Moodyi z recitali ne pretiravajo, saj se ti nahajajo samo na začetku in na koncu albuma. Skupina se k orkestru prvič priključi na skrivnostnem "Dawn is a Feeling", kjer z melanholičnimi aranžmaji na melotronu predstavijo zoro novega dne. Tu se prvič predstavi tudi odlični Hawyardov vokal, kateri po mojem mnenju s svojim tenkočutnim posredovanjem neverjetne melanholike, poseduje eno izmed najlepših barv med pevci klasičnega in progresivnega rocka.
Jutranja idila nazorno uteleša "The Morning: Another Morning". To je nadvse prijetna, nekoliko šegava skladbica s cicibansko melodijo, znotraj katere ne manjka psihadelične sanjavosti pa tudi simfonične pompoznosti, predvsem v njenem zaključnem delu. Tu se z duhovitimi pasažami na flavti izkaže predvsem flavtist Ray Thomas, kateri nastopa tudi v vlogi glavnega pevca, medtem ko nežni motivi na akustični kitari in melotronu ustvarjajo izrazito pastoralno vzdušje. Čas za kosilo nastopi s temperamentnim "Lunch Break: Peak Hour", kjer se v uvodu nahajajo izjemno duhoviti orkestralni aranžmaji, nakar se nepričakovano prelevi v poskočni rock'n'roller s številnimi psihadeličnimi okraski. Tu vlogo glavnega pevca odlično opravlja basist John Lodge, kateri je tudi pisec te skladbe. Za Moodye je bila značilna skladateljska politika pri kateri je pisec posamezne skladbe nastopal tudi v vlogi njenega glavnega pevca, čeprav se je sčasoma Hayward (logično) uveljavil v vlogi glavnega pevca večine skladb.
Sledi klasika "The Afternoon: Forever Afternoon" (bolj znana pod imenom single verzije "Tuesday Afternoon"), katero odlikuje tankočutna Hawyardova pevska predstava, podkrepljena na melodiji njegove akustične kitare, medtem ko se v ozadju pretaka Pinderjev melotron. Za eksperimentalno zakusko uspešno poskrbi zaključna Thomasova solaža na flavti. Po orkestralnem prelivu v kontrastni "(Evening) Time to Get Away" za kratek čas nastopi bolj skrivnostno in nekoliko mračnejše vzdušje s čimer naznanijo, da je dan že dosegel svoj vrhunec ter, da se počasi približuje noč. V tej sekciji ponovno navduši raznovrstno petje (predvsem refren) ter odlični akustično-orkestralni aranžmaji. "Evening" je v nadaljevanju razdeljen na dve, izrazito psihadelični sekciji, katere povezujejo številni orkestralni aranžmaji; "The Sunset", kjer s počasnimi ritmi in nežnimi okraski na flavti napovejo postopen zaton sonca ter precej bolj temperamenti "Twilight Time", kjer je nenadoma tudi bobnar Graeme Edge dodobra zaposlen.
Za veličastni zaključek in zmagoslavje noči pa poskrbi njihova najbolj znana klasika, nostalgični "The Night: Nights in White Satin", ki je po mojem mnenju tudi najboljša stvaritev na celotnem albumu. Ta veličastna fuzija simfonike, folka in psihadeličnega rocka je v svoji osnovi ena najlepših pesmi o neuresničeni ljubezni, katero naj bi Hayward napisal že pri 19-ih letih. Njegovo srce parajoče petje tudi po več kot štirih desetletjih še vedno osupne s svojo neverjetno melanholijo, medtem ko so Pinderjevi razkošni simfonični aranžmaji na melotronu v naslednjih letih postavili številne standarde za uporabo tega inštrumenta znotraj progresivnega rocka. Dandanes se sliši naravnost neverjetno, da ena najbolj prepoznavnih, klasično in progresivno rockovskih klasik ob svojem izidu zaradi predolge dolžine ni naletela na popularnost, a v letu 1967 je več kot sedem minut dolga skladba še vedno predstavljala svojevrsten eksces. Pravo priznanje in sloves je dosegla šele po petih letih, ko so tudi daljše skladbe lahko doživele radijsko predvajanje.
"Days of Future Passed" je še danes najboljši dosežek v povesti teh legendarnih britanskih pionirjev na področju fuzije rocka in klasičnega glasbe, eden izmed najpomembnejših albumov pri razvoju progresivnega rocka ter eden najboljših albumov iz druge polovice šestdesetih. The Moody Blues so prek svojega sodelovanja z orkestrom utrli pot drugim progresivno rockovskim pionirjem, ki so začeli združevati rock s simfoničnimi aranžmaji. Hkrati je "Days of Future Past" postal standard in na nek način tudi prekletstvo za vse njihove naslednje albume, saj nobeden izmed ni uspel doseči njegove pustolovske eteričnosti. Čeprav so v naslednjih letih ustvarili nekaj imenitnih primerkov zgodnjega simfoničnega progresivnega rocka, so vsi ostajali v senci tega monumentalnega dosežka. Ob neprecenljivem historičnem pomenu pri razvoju novih oblik popularne glasbe, "Days of Future Passed" tudi po več kot štirih desetletjih zveni enako veličastno kot je ob svojem izidu, kar priznavajo tudi člani nekaterih precej bolj popularnih skupin, katerim je v naslednjih letih služil za pomemben ustvarjalni navdih.
na vrh