Eloy: Dawn

Z "Dawn" so Eloy naredili gigantski premik v svojem dotedanjem glasbenem razvoju. Po izidu "Power And The Passion" (1975), njihovega prvega pogumnega izleta v svet konceptualnih albumov, ki je danes za mnoge eden izmed kultnih albumov space rocka, kateri pa ni doživel tako želenega komercialnega preboja, je prišlo do razkola med kitaristom/pevcem/producentom Frankom Bornemannom in ostalimi člani skupine. Glavna razlika se je pokazala predvsem pri nadaljnji zvokovni usmeritvi skupine. Medtem, ko je Frank želel skupino prenesti na naslednjo, bolj prefinjeno simfonično prog rockovsko stopnjo prek večje sofisticiranosti zvoka in vnosa raznovrstnih orkestralnih aranžmajev so "uporniki" želeli nadaljevati z dotedanjo space rockersko usmeritvijo z močnim poudarkom na hard rockerski interakciji med hammond orglami in kitarskimi rifi ter posameznimi daljšimi solističnimi izleti. Ker se je Frank do tedaj že uveljavil kot nesporni šef skupine so morali ostali vzeti pod noge. Medtem, ko so šli slednji vsak svojo pot (klaviaturist Manfred Wieczorke se je pridružil Jane, obskurni, a v domači Nemčiji razmeroma priljubljeni skupini), je moral Frank od začetka izgraditi novo verzijo Eloy. Njegovo vizionarstvo se je izplačalo in skupino je nadgradil še z boljšimi glasbeniki. Wieczorkeja, ki je bil obseden predvsem z zvokom hammond orgel, je zamenjal precej bolj vsestranski Detlef Schimdtchen, ki je njihov dotedanji simfonični zvok še dodatno obogatil s pestrim izborom orgel, mooga in melotrona. Klaus Peter-Matziol je s svojim sofisticirano-melodičnim pristopom opazno izboljšal pozicijo basista. Bobnarski stolček pa je zasedel Jürgen Rosenthal, nekdanji bobnar nemških heavy rockerskih ikon Scorpions, katerega je Frank spoznal medtem, ko je bil producent Scorpions albuma "Fly To The Rainbow". Rosenthalov bobnarski slog je v marsičem spominjal na Neila Pearta (Rush) in je bil kot tak tako rekoč zadetek v polno. S to zasedbo so Eloy za več let postali najuspešnejši nemški progresivno rockovski band in, če izvzamem elektronske zanesenjake Tangerine Dream ter Kraftwerk, edini katerim se je posrečil opazen komercialni preboj tudi izven domačih tal.

"Dawn" je bil torej tisti ključni album, ki je Eloy katapultiral iz obskurnih space rockerjev pod močnim vplivom Pink Floyd in Uriah Heep v svetovno priznane predstavnike progresivnega rocka. Do te stopnje njihove kariere se je zvok skupine močno približal simfoničnemu progu v stilu Yes ali Genesis. Zvok hammond orgel ni bil več dominanten temveč je postal le eden izmed integralnih delov široke palete klaviatur. Linije klaviatur in Frankove kitarske pasaže so se pri ustvarjanju določenih motivov začele prelivati do te mere, da so se skorajda popolnoma zlile skupaj tako kot je bilo to ponavadi značilno za Genesis. Prej več kot očitne psihadelične povezave s Pink Floyd so to pot uspešno oklestili na minimum, ki največkrat zaobjame posamezne bolj ambientalne trenutke medtem, ko je art/hard rockerski vpliv razen prek Frankove uporabe kitarskih rifov skorajda popolnoma izginil. Pomemben vir obogatene simfonične prefinjenosti leži tudi v tem, da je Frank k sodelovanju privabil simfonični orkester pod vodstvom Wolfganga Mausa, kateri je prispeval opazen delež mogočnih simfoničnih aranžmajev. Ti albumu v kombinaciji njihovega značilnega energičnega kitarskega rifinga in sofisticiranih klaviatur dajejo nadvse veličastno in ezoterično vzdušje. Pomembna sprememba je tudi začetek uporabe ženskih zborovskih vokalov, kateri so od tedaj postali opazen element večine izmed njihovih albumov. Frankov z nemškim naglasom prepojeni vokal je še vedno stvar posameznikovega okusa vendar je do tu že opazno napredoval pri naglaševanju posameznih angleških besed. Tudi Frankova produkcija je na "Dawn" več kot opazno napredovala in lahko rečem, da je bila tisti čas ena izmed najboljših v progresivnem rocku.

Čeprav je bil "Dawn" zamišljen kot konceptualni album pa dejanskega, zapisanega koncepta na njem ni zaslediti, ker je bil nalašč zamišljen tako, da naj bi si posameznik po lastnih predstavah ustvaril koncept. Zaradi ezoteričnega vzdušja in narave posameznih aranžmajev pri mojih konceptualnih predstavah album vodi čez spiritualno potovanje skozi vesolje od nastanka našega sveta pa spet nazaj na trdna tla. Večina besedil, ki so kot ponavadi ena izmed njihovih šibkejših točk se po večini vrtijo okrog vpliva sonca na človeško življenje ter
večna vprašanja znotraj in izven časa ter prostora. Skladbe se v tradiciji konceptualnih albumov med seboj prelivajo neposredno iz ene v drugo.

Uvodni "Awakening" se odpre ob zvokih nevihte, kakršna je bila lahko le ob zori življenja na našem planetu ter z nadvse okusnimi orkestralnimi aranžmaji, kjer igrajo levji delež melanholične violine. Nato se znotraj orkestralne melodije vključi subtilna kitara ter rahlo frenetični vokal, katera sta podprta s prefinjenim ritmom. Po prvem prehodu sledi "Between The Times", ki je razdeljen v štiri različne sekcije. V prvi navduši energičen kitarski rif, podkrepljen z dinamičnimi bobni, ki v posamezne simfonične aranžmaje vnese tudi nekaj
izvorne Eloy heavy rockerske magije. Naslednja sekcija "Memory Flash" z zvokom mehkih plasti klaviatur nekoliko umiri vzdušje. Po simfoničnem aranžmaju nastopi "Appearance Of The Voice", kjer nastopi izjemno subtilna kitarska solaža podkrepljena s finimi simfoničnimi zavesami. Tu se vklopi tudi ženski glas in ponovno sledi umirjena sekcija. Na "Return Of The Voice" vnesejo dramatičen heavy rockerski motiv prek kombinacije udarnega rifinga in ognjevitih bobnarskih prehodov. "The Sun Song" se odpre s čudovitimi melanholičnimi simfoničnimi zavesami in krhko melodijo na kitari. Tu skupina prek postopnega vnosa orkestralnih aranžmajev polagoma izgrajuje dramatično vzdušje. Frank, da kljub svoji naglasni "hibi", tokrat na vokalu vse od sebe. S prvim prehodom nastopi "vesoljska" sekcija, kjer se neverjetno umetelno prelivajo orkestralni aranžmaji ter dramatične pasaže na kitari in klaviaturah.

Po nenadnem zaključku se kompozicija prelije v "The Dance In Doubt And Fear". Slednja se odpre z dramatičnim stopnjevanjem na basu in bobnarski stopalki medtem, ko se v ozadju prelivajo simfonične zavese melotrona. Vmes se sliši neka oddaljena, nerazumljiva naracija, ki zna biti občasno rahlo nadležna zaradi zelo močnega nemškega naglasa. Frankova kitara je tu prepojena skozi različne efekte in izvablja še posebno subtilen zvok. To je eden redkih trenutkov na albumu, ko je ponovno moč občutiti vpliv Pink Floydov. Pravcata šola iz prefinjenosti in subtilnosti. Sledi "Lost!? (Introduction)", ki se odpre z dramatičnimi zborovskimi vokali in zvoki mooga, kar se v intervalih ponavlja do nastopa energičnega prehoda na bobnih. Tu vpade odlična solaža na moogu, katero stopnjujejo dramatičen ritem in mogočne pasaže na kitari, vse skupaj pa zaključi melanholičen vokal. V zaključku sledijo zvoki šumenja valov ter izjemno lepi in nežni orkestralni aranžmaji. Nadaljevanje "Lost!?? (Decision)" se odpre z dramatičnim zvokom orgel in valovanjem melotrona, ki skupaj tketa izjemno melanholično vzdušje. Znotraj tenkočutnih simfoničnih zaves se v intervalih vključujejo kitara, bas in bobni. Medtem, ko Matziol tke svoje melodične bas linije se Bornemann v vokalu sprašuje o tem v katero smer plove človeštvo in ali je prihodnost vendarle v zvezdah in raziskovanju širin vesolja.

Sledi (po mojem mnenju) vrhunec albuma - "The Midnight Fight/The Victory Of The Mental Force", kateri se odpre s šumenjem vetra, bobnarskim stopnjevanjem na činelah ter zvokom orgel. Dramatični vokal polagoma stopnjuje napeto vzdušje nakar na odličen način vnesejo energične pasaže, kjer se med seboj bijejo bobni, kitara in orgle. Razburkan rif je odlično položen na poskakujoč ritem, oboje pa v ozadju spremljajo okusni orkestralni aranžmaji . Tudi v srednji sekciji so orkestralni aranžmaji na violinah izjemno tenkočutno položeni čez nabrušene kitarske rife in duhovite bobnarske prehode. V zaključnem delu se med seboj brusijo energične kitarske pasaže, hammondke in razbeljen ritem z duhovitim vnosom kitarske solaže. Kompozicija, ki je nedvomno eden izmed vrhuncev njihove kariere. Melanholični "Gliding Into Light And Knowledge" se odpre z elektronskimi zvoki klaviatur in tenkočutno melodijo na kitari. Vesoljske pasaže na moog sintu v kombinaciji z orkestralnimi aranžmaji stopnjujejo dramatično vzdušje medtem, ko Frankov vokal v sekciji "Le Réveil Du Soleil" poje hvalnico soncu. Slednja je konceptualno resda pod več kot očitnim vplivom Yes in njihove "Nous Sommes Du Soleil" iz "Tales From The Topographic Oceans" (1973) pa vendar gre tu za popolnoma drugačno strukturo in precej bolj skrivnostno vzdušje. Sledi daljša "vesoljska" inštrumentalna sekcija, ki vsebuje vrsto elektronskih zvokov, barvitih tolkal z zvonci na čelu, sanjavo melodijo na kitari z obvezno tenkočutno solažo in paleto ženskih zborovskih vokalov. Odlični zaključni solaži na kitari in moogu sta za vse prste polizat ter dokazujeta, kako zelo je skupina od prejšnjega albuma napredovala v vlogi posameznih inštrumentalistov. Zaključna naslovna sekcija "Dawn" se konča s skoraj
šamanskim zvokom tolkal in pozivu soncu k "vstajenju". Izvrsten zaključek tega imenitnega albuma. Njegova aktualna ponovna izdaja vsebuje nekoliko spremenjeno število skladb saj so bila krajša dela od drugega do petega združena skupaj kot posamezne sekcije "Between The Times" medtem, ko je zaključna skladba razdeljena na dva dela. Pri recenziji sem se zgledoval po tej izdaji.

Eloy so z "Dawn" ustvarili prvo izmed njihove trilogije space rockovskih mojstrovin iz druge polovice 70-ih, katere so ustvarili v najbolj plodovitem obdobju svoje kariere. "Dawn" ima čudovito lastnost, da lahko poslušalčevo zavest z lahkoto ponese na nepozabno spiritualno potovanje skozi vesolje. Tovrstne ezoterične albume je za večjo doživetje po mojem najboljše poslušati v temi. Prekrasni simfonični aranžmaji poslušalca uspejo ponesti na dolgo potovanje skozi prostor in čas ter spet nazaj na Zemljo, kjer se na koncu s hvalnico zahvali enemu izmed glavnih virov življenja – soncu. Zaradi tega si po mojem upravičeno zasluži status mojstrovine in enega najboljših prog rock albumov z druge polovice 70-ih. S tem albumom so se Eloy naposled uspeli postaviti ob bok tudi najboljšim britanskim in italijanskim (simfo) progresivcem – majhen dosežek za svetovno rock sceno, a velik za nemško. Frank je veliko tvegal, ko je začel popolnoma na novo, a se je več kot splačalo saj je ustvaril enega izmed treh ključnih albumov skupine, kateri jih je naposled potisnil na svetovni zemljevid rock glasbe.