Darkest Hour je bila med prvimi prepoznavnimi ameriškimi zasedbami, ki si je vzela za zgled švedski melodični death metal. A pri prvih albumih je bil tudi očiten vpliv thrash metala. Za prva dva albuma bi se lahko trdilo, da so Darkest Hour le še en povprečen bend, a s tretjim albumom Hidden Hands of a Sadist Nation pa se je skupina močno dvignila iz podzemlja. K temu je prispeval tudi kitarist Kris Norris, ki je skupino zapustil po odličnem albumu Deliver Us. Darkest Hour so šli v tem času čez lepo število menjavo kadrov, od originalne zasedbe pa sta ostala le pevec John Henry ter kitarist Mike Schleibaum. Kljub precej nestabilni zasedbi so Darkest Hour pridno ustvarjali in letos so po treh letih izdali naslednika uspešnega The Human Romance.
Samoimenovani album, ki je že osmi studijski album zasedbe, je vsekakor najbolj provokativen izdelek skupine. Po prvih objavljenih skladbah je bilo namreč razvidno, da so Darkest Hour začeli še bolj poudarjati svojo nežno stran. Preprosto povedano, samoimenovani album Darkest Hour je najbolj metalcorovski izdelek njihove kariere. Skupina sicer ni začela uporabljati breakdownov, temveč je prisotnih veliko spevnih vokalih, lepih refrenov, melodičnih riffov in še bi se dalo naštevat. Tudi sam zvok je primerno spoliran, kar starim oboževalcem ni po godu.
Kljub vsej nežnosti ima album precej pozitivnih lastnosti. Skladbe so raznolike, s hitrimi skladbami Darkest Hour dajo vedeti, da še vedno niso opustili agresivnosti, ki je definirana s hitrimi thrash in melodičnimi death metalskimi riffi. Same strukture skladb so sicer dokaj predvidljive, a sama povezanost delov deluje prepričljivo. Nekaj nadgradnje je doživela tudi ritem sekcija. Novi bobnar Travis Orbin, ki je med drugim igral tudi Periphery, je s svojim stilom in neverjetno domišljijo dvignil ritmično dinamiko Darkest Hour. Orbin med drugim ne počiva niti v bolj komercialno naravnanih skladbah.
Nežna stran skupine zna biti na čase moteča. Nekatere skladbe imajo namreč pridih alternativnega rocka. Dober primer tega je singel The Misery We Make. Še večji kamen spotike pa je baladno obarvana skladba By The Starlight, kjer gostuje pevka Dreamings. Z omenjeno skladbo je skupina dosegla vrh osladnosti, a po drugi strani je skladba nalezljiva zaradi lepega vokala in melodij. Za By The Starlight bi bilo težko trditi, da je najbolj epska skladba na izdelka, namreč proti koncu skupina ponudi odlično Hypatia Rising, ki prepriča že z introm, z melodijami in soliranjem pa da vedeti, da si je skupina tokrat vzela čas in razdelala detajle v določenih skladb. In ko smo že pri soliranju, je potrebno omeniti, da je tokrat res izstopajoče. Darkest Hour že od nekdaj poudarjajo virtuozno soliranje, pri katerem je imel veliko vlogo bivši kitarist Kris Norris), a tudi Mike Carrigan je vseh teh letih dokazal, da ima smisel za soliranje, ki poudarja predvsem melodičnost.
V nos bi načeloma lahko šel sam vokal Johna Henryja, ki je tokrat občutno dal prednost spevnemu vokalu, ki pa zveni malce preveč umetno. V nekaterih skladbah je precej očitna obdelava z autotunom. Tudi besedila so precej emocionalno obarvana, kar pa ni pravzaprav nič novega.
Osmi studijski album Darkest Hour je nedvomno najbolj komercialen izdelek skupine, a je po drugi strani tudi izredno dodelan in raznolik. Lahko bi se reklo, da so se Darkest Hour izpeli, a da bi se ozirali nazaj, bi delovalo, da je skupini zmanjkalo domišljije.
na vrh