Tržaški simfonični power metalci Rhapsody of Fire so skupina, ki med ljubitelji žanrsko sorodne glasbe zbuja sila mešane občutke, medtem ko se ponašajo z izjemno zvesto, skorajda fanatično bazo dolgoletnih privržencev. Po eni strani gre za svojevrstne, tehnično zavidljivo podkovane glasbenike in pionirje na svojem žanrskem področju; eno prvih skupin, ki je začela združevati power metal z epskimi, orkestralnimi, večinoma baročno obarvanimi aranžmaji in operetno zasnovanimi vokalnimi harmonijami. Po drugi strani njihova fantazijska besedila o pravljičnih bitjih, neustrašnih bojevnikih in imaginarnih deželah z večtisočletno zgodovino, ki so sicer polne klasičnega italijanskega smisla za epiko, tragiko in pomp, le malokdo obravnava resno. Nekaj časa, ko so na svojih koncertnih nastopih publiko 'strašili' s slavnostnim govornikom v podobi pretirano zgovornega čarovnika-škrata, so bili celo svojevrstna tarča posmeha med tistimi, ki niso sodili med najbolj goreče Rhapsody of Fire privržence.
Očitno so tovrstni 'kičasti' časi minili in Rhapsody of Fire so po številnih menjavah zasedb in 'razcepu' skupine na dva dela, postali tudi občutno zrelejši glasbeniki, če že ne tudi kot osebnosti. »Dark Wings of Steel« je enajsti Rhapsody of Fire studijski album (vključno z EP-jem »The Dark Secret«, 2004) in prvi po sporazumnem razhodu z ustanovnim kitaristom in skladateljem Luco Turillijem, ki je nato ustanovil svojo verzijo banda z naslovom Luca Turilli's Rhapsody. Zanimivo, vendar po tem dejanju, za razliko od skupine Queensryche, ni bilo prav nobene hude krvi, ampak je situacija ravno obratna.
Od tedaj obstajata dve frakciji Rhapsody, toda po Turillijevih besedah se njihove plošče med seboj dopolnjujejo in so še vedno del istega epsko-fantazijskega opusa, tako da je »Dark Wings of Steel« potem takem že skupno dvanajsti studijski album tržaških mojstrov epskega simfoničnega metala. Situacija tako nekoliko spominja na to kar se je zgodilo Barclay James Harvest in Wishbone Ash, ko dva banda z istim imenom sporazumno delujeta naprej. Kljub temu pa je »Dark Wings of Steel« prvi Rhapsody of Fire izdelek, ki ni več del dolgoletne Turillijeve fantazijske sage ter prvi, ki je izšel pri založbi AFM Records, potem ko so prenehali sodelovati z založbo Nuclear Blast.
Vodstvo Rhapsody of Fire 'frakcije', ki se je nekoč imenovala Rhapsody (še prej Thundercross), a so člani zaradi legalnih razlogov morali leta 2006 spremeniti ime, je tako pripadlo obema originalnima članoma, klaviaturistu in glavnemu skladatelju Alexu Staropoliju in pevcu Fabiu Lioneju. Slednja dva sta tako prevzela vajeti banda, ki je v svoje vrste kot novega basista sprejel Nemca Oliverja Holzwartha (najbolj znan kot koncertni basist skupine Blind Guardian), sicer brata dolgoletnega Rhapsody of Fire bobnarja, Alexa Holzwartha. Slednji je bil nekaj časa član obeh verzij Rhapsody, dokler ga ni Turilli zamenjal z Alexom Landenburgom (ex-Stratovarius, Annihilator, Axxis).
Turillija pa je v tem času zamenjal praktično neznani kitarist Roby De Micheli, ki je svoje delo opravil presenetljivo prepričljivo in v band vnesel nekaj potrebne svežine, tudi kar se tiče posameznih solaž. Rhapsody of Fire imajo po odhodu drugega kitarista Toma Hessa tako po dolgem času spet enega (glavnega) kitarista. Morda je De Michelijev kitarski pristop za malenkost bolj brezkompromisen in manj prefinjen od večnega neoklasicista Turillija, vendar je ta sprememba vsaj za zdaj njihovemu zvoku nadvse dobro godila. Zanimivo, tudi skladateljska vrzel, ki je zazevala po Turillijevem odhodu na »Dark Wings of Steel« sploh ni predstavljala kakšnega perečega problema. Alexu je pri aranžiranju in komponiranju pomagal kar njegov brat Manuel Staropoli in skupaj sta opravila zelo dobro delo, medtem ko se je Lione osredotočil izključno na besedila. Slednja še vedno ostajajo njihova najšibkejša plat, saj, kot po navadi, vsebujejo nekatere najbolj oguljene klišeje iz fantazijske literature, vendar je napredek že v tem, da tokrat ne razbijajo vzdušja posameznih del z duhamornimi naracijami, kot so to radi počeli v preteklosti.
»Dark Wings of Steel« je album, ki je ustvarjen popolnoma po željah večine Rhapsody of Fire privržencev, kar pomeni, da se na njem, po pričakovanju, držijo dolgoletnega, utečenega zvočnega recepta, obenem pa prinaša tudi nekaj ne pretirano radikalnih, osvežilnih idej in to tam kjer se jih je po navadi najmanj pričakovalo, tako da gre, predvsem po ambientalni plati, za enega izmed njihovih najbolj zanimivih in razgibanih dosežkov v zadnjih desetih letih. Pri Rhapsody of Fire praktično ne gre brez kratkega pompoznega uvoda in tokrat je ta 'čast' pripadla orkestralno-operetni zadušnici »Vis Divina«, ki s svojo mračno in skrivnostno atmosfero poslušalca popelje na epsko potovanje po enajstih »Dark Wings of Steel« skladbah.
»Rising From Tragic Flames« je dokaz, da Rhapsody ne menjajo svojega zmagovitega recepta, ki je do zdaj navduševal njihove privržence; srboriti kitarskih rifi so potegnjeni čez neusmiljeno udrihanje dvojne bas stopalke, medtem ko jim delajo družbo baročni orkestralni aranžmaji in Lionejev epski vokalni pristop, opremljen z operetnim zaledjem. To je skorajda stereotipna Rhapsody of Fire skladba, kakršnih so v preteklosti ustvarili že ničkolikokrat, pa vendar stari recept, sploh po ambientalni plati, še vedno nekako vžge. Nekoliko bolj osvežilno zveni naslednja skladba, »Angel of Light«, ki ima veliko prehodov med umirjenimi in eksplozivnimi sekcijami in skrajno pompozne simfonične nianse, kjer ne manjka Lionejevih epsko-tragičnih vokalnih napevov.
Med »Tears Of Pain« se lahko sliši, da so orkestralne zavese v produkciji skozi večino skladbe nekoliko bolj postavljene v ospredje, medtem ko ritem sekcija narekuje neusmiljen bojni marš. Eden boljših dosežkov na albumu je prav gotovo ambientalno izjemno močni in ritmično dinamični »Fly To Crystal Skies«, kjer dominirajo mogočne in obenem subtilne simfonične zavese, medtem ko osrednji kitarski rif spominja na nekaj kar bi se lahko spomnili tudi kakšni nemški powermetalci na čelu z Grave Digger. De Micheli in Staropoli s svojim načinom improviziranja med inštrumentalnim delom vneseta tudi nekaj eksperimentalnega šarma, medtem ko bo epski, powermetalski refren ponovno osrečil vse dolgoletne pristaše.
Nekoliko eksperimentalni »My Sacrifice« vsebuje elemente folka in baladni uvod z akustično kitaro, dokler ne doživi številnih ritmičnih sprememb, znotraj katerih ne manjka nekaterih slikovitih kitarskih in klaviaturskih variacij. »Silver Lake of Tears« predstavlja oster zavoj v pospešen tempo s pompoznimi napevi, neoklasicističnimi solažami in baročnimi simfoničnimi aranžmaji, kar pomeni, da se bo verjetno že kmalu znašla med priljubljenimi Rhapsody of Fire koncertnimi standardi.
Na melanholični power baladi »Custode di Pace« (slo. prevod je varuh miru), kjer je moč slišati tudi nekaj akustičnokitarskih viž, Fabio edinkrat na albumu zapoje v domači italijanščini, če se ne upošteva enega izmed »My Sacrifice« verzov. Tovrstna odločitev je bila precej dobra, saj je ta kompozicija, kjer se bohotijo mogočne simfonične zavese, polna tragičnega patosa, strasti in bolečine, ki pride v operetno začinjeni italijanščini še do večjega izraza kot angleščini. »A Tale Of Magic« predstavlja borbeno razpoložen dosežek s tradicionalnimi, klasicistično-epskimi Rhapsody of Fire finesami, kjer se naostrene kitarske pasaže bijejo za primat s simfoničnimi teksturami, medtem ko se Lione vnovič izkaže s sijajno vokalno predstavo. Naslovna skladba predstavlja dokaj zanimiv eksperiment, saj so Oliverjeve bas linije za kratek čas postavljene v ospredje, nakar glavno inštrumentalno pobudo spet prevzame kitarsko-klaviaturska naveza in neuničljivi, operetno usmerjeni pripovedovalec epskih zgodb, gospod Lione. Slednjega občasno dopolnjujejo tudi pompozne zborovske harmonije. Album se zaključi s skladbo »Sad Mystic Moon«, ki po mirnem in melanholičnem uvodnem delu počasi preide v pospešen tempo in doživi vrhunec v povsem značilnem epskem refrenu.
Rhapsody of Fire bi lahko zlahka uvrstili med hiperproduktivne bande, kar pomeni, da v zadnjih nekaj letih nizajo studijske albume kot 'po tekočem traku', vendar kakovost glasbene vsebine »Dark Wings of Steel« zaradi tega trenda prav nič ne trpi, kar je zares lepo presenečenje. Tržaški krotilci zmajev so tokrat ustvarili imeniten album na ravni nekaterih najboljših dosežkov svoje kariere, ki bo v veselje vsem ljubiteljev epskih napevov in melodramatičnih aranžmajev, medtem ko kakšnih velikih presenečenj in radikalnih zvočnih eksperimentov od njih niti ni mogoče pričakovati. Menda med obema Rhapsody frakcijama ni rivalstva pa vendar so Rhapsody of Fire z »Dark Wings of Steel« ustvarili občutno bolj prepričljiv, zanimiv in osvežilen album kot Turillijeva frakcija, ki je z »Ascending to Infinity« (2012) sicer ponudila soliden, vendar ne pretirano impresiven izdelek.
na vrh