Na vsake toliko časa veter raztrosi semena Matilde tudi čez sončno stran Alp, tako dosežejo tudi najbolj sončen del Slovenije, Pomurske ravnice iz katerih prihaja domača Black metal zasedba Dark Sphere, ki s svojo glasbo ustvarja srhljive simfonije in ode smrti.V zelo kratkem času delovanja je ta mlada glasbena skupina posnela svoj prvi album z naslovom Dark Sphere, ki ga bo izdala v širni svet 15.3.2008.
Album se začne že na tradicionalen Black metal način, z uvodnim introm, ki ponazarja celoten koncept albuma, se pravi doživeti kar najbolj temačen ambient in ustvariti morbidno atmosfero smrti. Konča pa se s poslovilnim outrom, ki je še malo bolj pravljičen, tako bodo prišli na svoj račun vsi ljubitelji zadnjih dveh albumov famoznega Burzuma.
Takoj po temnem emocionalnem uvodu sledi pesem Dark Past, ki je gotovo ena izmed boljših na albumu, zato niti ne preseneča, da se je skupina odločila posneti video ravno za to pesem. Pesem je izredno taktična in podkrepljena z odličnimi klaviaturami, ki ustvarijo morbidno vzdušje ob poslušanju, kot vrhunec pesmi pa je skoraj pol minutni kitarski solo, ki naenkrat preseka srednje hiter ritem in naredi pesem zelo nadpovprečno.
Kitara in predvsem njeni melodični solo vložki na tem albumu so naravnost fenomenalni in poleg klaviatur pripomorejo k želeni stopnji harmonij, mističnosti in atmosfere.
Na albumu se odlično izkaže tudi pevec Jumbo, nima sicer najzlobnejšega umetniškega psevdonima, ima pa vsekakor več kot dober vokal, na celotnem albumu uporablja srednje visoke in hrapave vokale. Med drugim tudi njegova vokalna interpretacija pripomore k razpoznavnosti in originalnosti zasedbe.
Malo slabše pa so razločne bas linije in jih le s težavo spremljamo, morda zaradi ''ritem mašine'' morda zaradi malo slabše produkcije.
Posebnost skupine Dark Sphere je tudi ta, da nimajo pravega bobnarja ampak uporabljajo t.i ''ritem mašino'', se pravi računalniški program, ki ima posnete zvoke bobnov. V svetovni sceni to nikakor ni redek pojav v Sloveniji pa je poleg parih ''one-man bendov'' to le svetla izjema. Pravega bobnarja zaenkrat nimajo tudi na živih nastopih, namesto njega uporabijo posneto matrico. Na albumu ''bobni'' zvenijo dokaj pristno in šele po parih poslušanjih ugotovimo, da bobnar ni pravi in, da vse skupaj zveni malo kovinsko.
Celoten album deluje povezano in enotno. Vsaka pesem ima svoje mesto na albumu in nobena ne izstopa v negativnem smislu. Presenetijo nas dobri vokali in ''old school'' zvok kitare, ki si izbori svoj solo proti koncu vsake pesmi. Izdelek po produkcijski kvaliteti ne doseže svetovnih izdaj v glasbenem smisli pa ga preseže.
Končno lahko zopet prisluhnemo albumu, katerega glavni adut je glasbena ideja, ki se izraža preko mistične atmosfere, in ne preko svetovno znanih producentov ali preko predragega glasbenega studia, ki zgolj prikrije nesposobnost glasbenikov. Album Dark Sphere je ob malo slabši produkciji še boljši, saj v tem primeru med drugim tudi ta faktor vpliva v čarobni mistiki, ki prepleta cel album. Konec koncev Black metal glasba ni nujno tehnično brezhibna ali izpopolnjena, važna je ideja sama in kakšne občutke vzbuja ob poslušanju.
Ravno to pa dobimo ob poslušanju albuma Dark Sphere, se pravi konfrontacija človeškega najbolj primarnega straha smrti in občutka temačnosti.
na vrh