Hardline se vračajo s svojim četrtim studijskim albumom v dvajsetih letih. To je zelo malo izdanih albumov, pa vendar nam ni bilo treba čakati »vsega« tri leta, ki so minila od izdaje »Leaving the End Open« (2009). Rezultat torje, ki se je varil v najkrajši inkubacijski dobi Hardline kariere do tega dne. In kaj nam ponuja? Izdelek, ki je izmed vseh post »Double Eclipse« albumov najbliže pravi rustikalni vpregi »retro eighties« retorike stare AOR meloidčne rock šole!
»Danger Zone« je nadgradnja albuma »Leaving the End Open«. V to nas prepriča že takoj uvodna Fever Dreams. Johnny Gioeli je na novem albumu optimalno kapitaliziral veliki talent ustvarjanja pravih melodičnih rock kompozicij, ki jih krasijo pravi vnetljivi arenski napevi, z razpoloženjskim krešendom v nalezljivih refrenih. Velik delež k tej ugotovitvi, je prispevala posrečena produkcija, kot tudi odločitev vodje skupine Johnny Gioelija, da popolnoma prenovi ekipo glasbenikov ob sebi.
Ob Gioeliju se tako nahaja po novem v postavi kitarist Thorsten Koehne (Eden's Curse, Code OI Perfection), in kar trije italijanski glasbeniki (slednje se odlično veže na korenine rodoslovnega debla Johnnyja Gioelija). Basistka Anna Portalupi je sicer članica spremljevalne ekipa vokalista Mitcha Maloya,, bobnar Francesco Jovino igra za skupini Edge Of Forever, predvsem pa je našel na prizorišču pravo ekspozituro od leta 2005 dalje, ko se je priključil zasedbi U.D.O., ki jo vodi bivše prvo grlo nemških metal legend Accept Udo Dirkscneider. Alessandro Del Vecchio, član zasedbe Shining Line, Jovinov Edge Of Forever in Koehnejev Eden's Curse tovariš, je poleg Koehneja ob Gioeliju najpomembnejši član novih Hardline, saj gre za izjemno izkušenega glasbenika, ki ni le klaviaturist in aranžer, pač pa tudi odličen studijski producent, ki je tako ali drugače povezan s sodelovanjem znotraj skupin in glasbenih projektov pod okriljem založbe Frontiers Records. In več. Del Vecchio je v preteklosti sodeloval z nekaterimi zares velikimi imeni rock glasbe. Če jih naštejemo le ščepec: Ian Paice, Glenn Hughes, Steve Walsh, Steve Lukather, brata Vinnie in Carmine Appice, Bobby Kimball, Roger Glover, Andre Matos (Angra), Bruce Gaitsch, Lars Säfsund, Tommy Denander, Frank Vestry, Rob Marcello, Oliver Hartmann, Bob Harris, Bobby Barth, Ken Hensley, James Christian, Robin Beck, Voodoo Circle, Michael Landau, Mike Baird, David Diggs, Frédéric Slama, Mike Terrana, Kee Marcello (Europe), Docker’s Guild, Wolfpakk, Paul Di Anno, Liberty’n'Justice, Göran Edman, Phillip Bardowell, Mitch Malloy, Michael Voss, Jeff Scott Soto, Clive Bunker, Time Machine, Scott McGuill, Igor Gianola (U.D.O.), pokojni Marcel Jacob (Talisman), Ron Wikso (Foreigner, The Storm, Cher, David Lee Roth), Telly Ilous (XYZ, Great White), Tony Franklin (Whitesnake), Bernie Marsden (Whitesnake),…To pomeni da so novi člani zasedbe Hardline tudi prinašalci velikih izkušenj, kar je zelo pomembno, saj se v studiu preklemano hitro in učinkovito znajdejo ter spretno zasučejo svoje pete vselej, ko je to potrebno.
Prav ta nabrušena nova ekipa glasbenikov, ki so vseskozi polno aktivni in zategadelj v polnokrvni studijski ter koncertni formi, je torej tisti jeziček na tehtnici, ki je Gioeliju pomagal spraviti na trg album, ki v vsem opraviči veliko ime skupine, ki ji ga je prinesel studijski prvenec »Double Eclispe« iz leta 1992, obenem pa odpira povsem novo poglavje v karieri skupine. Z »Danger Zone«, so Hardline definirali svoj melodični rock princip za novo tisočletje. V tretje gre torej rado. Seveda sebi lastni princip. To je Gioelijev princip. Njegov pečatno prepoznavni grleno eksplozivni pristop polnega melodičnega izkoristka, je tako naletel na ambient gradnje zvočnih kulis, ki mu bolje ne bi mogel ustrezati. Gioeli je položil melodijo v verzih, ki mu omogoča optmizirano vokalno interpretacijo z razvojem polnega vokalnega dometa. Gioelijeva predstava je tudi to pot vrhunska.
Novi aranžmaji skladb so stkani skupaj tako, da razvijajo skladbe visok nivo grabežljive bombastike, ki dosega krešendo v refrenskih napevih ob poslušanju na prvo žogo. Klaviature so naravnane bolj kot ne staroselsko, podprte z izdatno rabo Hammond zvoka, ki pa se odlično veže na izpostavljene kitarske fraze Thorstena Koehneja. Če se omejimo zgolj na najbolj zanimive točke albuma, sta pravzaprav otvoritev z Fever Dreams in zaključek z The Only One primera najlepše urezanih refrenskih napevov, zvarjena po izročilu prave AOR šole v duhu nostalgije poznih osemdesetih. Skladba Stay, izdana tudi kot predstavitveni single, hitro v eni sapi razodene prepričljivost "retro nostalgične kozmetike" poante osemdesetih za nove Hardline čase.Never To Late For Love je še ena odlična verzija izvirnika, ki sta nekoč že predelala v lastnih verzijah vokalista Philip Bardowell in Mark Free (King Kobra, Signal, Unruly Child) in s pečatnim refrenom zadržuje po aranžerski plati izredno močno izpovedno noto tega albuma Zanimov je da je zaključek albuma izdatno okrepljen pred zadnjo The Only One še z eno bravurozno AORovsko himno, to je Show Me Your Love. Podobno funkcijo nosi skladba 10.000 Reasons, ki na poziciji št. 2 utrjuejo močno udarno uvodno izpovedno noto albuma, ki že takoj opozori, da so Hardline opravili izredno delo, ob katerem je misel na manj odločen »Leaving The End Open«, kaj hitro pozabljena.
Bolj kot kdajkoli se čutijo v glasbi Hardline, tudi veščine in izkušnje, ki jih vnaša v podobo novih pesmi Gioeli in jih je pridobil v času njegovega službovanja pri Axlu Rudiju Pellu. Nekatere skladbe se približajo tako v produkciji ,kot aranžmajskih kulisah izročilu stare hard rock šole, ki ji je Axel Rudi Pell Backmoreovsko zaprisežen že od pamtiveka. Takšna je denimo I Don't Wanna Breakaway. Please Have Faith in Me je zanimiva zgibanka starega in novega. Harmonizirane kitare v otvoritveni melodiji vlečejo strupeno na Boston in obdobje albuma »Don't Look Back«, medtem ko je skladba v preostanku aranžmajev zapeljana po vzoru plejade današnjih skandinavskih melodičnih rock revitalistov.
Plošča je ujela modni krik produkcije melodičnega rocka v novih časih. Je tipična evropska, z blago naprej potisnjenimi kitarskimi riffi (a brez »nemškega« pretiravanja). Diha s polnimi pljuči, slika je v zvočnih kolažih spektralno izpolnjena. »Danger Zone« poseduje pravi živi zvočni žmoht!
Delo je odlično opravljeno. Očitno je prihod Alessandra Del Vecchia z aranžmaji usmeril Gioelija na prave tirnice in vokalist je iztisnil iz sebe najbolje kar zna in zmore. Album ob vseh, do tega stavka izrečenih, hvalnicah potrjuje, da je v trenutni ekipi glasbenikov odlična delavna kemija in da se člani odlično medsebojno sporazumevajo v idejnih rešitvah glasbene informacije. »Danger Zone« je torej točka, kjer je Gioeli pravilno osedlal svojega konja, ki je tako pripravljen, da preskoči še tako visoke normative kvašenja prvinskega izročila brezmadežne AORovske in melodične rock glasbene estetike. »Danger Zone« je točka, kjer je naposled prepričljivo utemeljena izrazno prepoznavna melodična rock špura skupine. Zato upajmo, da bodo na njej Hardline v prihodnje zadrževali artizem svoje obrti, ga poglabljali ter nam v takšni formi, kot jo izkazuje lbum »Danger Zone«, dostavili še kopico odličnih studijskih izdelkov.
na vrh