"Danger Money" je bilo poslednje studijsko dejanje kratkotrajne progresivno rockovske superskupine UK. Sanjska zasedba, ki si je status superskupine prislužila zato, ker so v njej nastopala nekatera najbolj cenjena imena progresivno rockovske scene 70-ih, je nase prvič opozorila z izjemnim istoimenskim prvencem. Na njem se je glasbenim legendam posrečilo združiti njihove specifične talente v skorajda popolno medsebojno harmonijo in ustvariti eno zadnjih mojstrovin iz zlate ere progresivnega rocka.
"UK (1978)" je stilistično v marsičem nadaljeval od tam, kjer bi zelo verjetno nadaljevali velikani progresivnega rocka King Crimson, če ne bi leta 1974 (prvič) nepričakovano razpadli. Marsikoga to ni presenetilo, saj so bili kar trije od štirih UK glasbenikov povezani s to legendarno skupino. Karizmatični basist/pevec John Wetton, vsestranski bobnar Bill Bruford in androgeni klaviaturist/električni violinist Eddie Jobson (s King Crimson je sicer sodeloval samo kot priložnostni glasbenik, ko je na novo odigral nekatere delnice na koncertnem albumu "USA", 1975) so se še predobro spominjali nenadnega razpada njihove najljubše prog rockovske skupine, zato so v UK želeli obuditi vsaj nekaj tovrstne magije. To se jim je na prvencu, ki je imel po zaslugi nekdanjega Soft Machine in Gong kitarista Allana Holdswortha močan jazz fusion pečat, tudi posrečilo. Po njegovem izidu pa je ostalo pereče vprašanje v katero smer nadaljevati nadaljnji razvoj skupine.
Zaradi tega je v zasedbi sestavljeni iz močnih individualistov, slej ko prej prišlo do medsebojnega spopada egotripov. Medtem, ko sta se Wetton in Jobson ogrevala za večjo vsebnost simfoničnih aranžmajev, branila pa se nista niti vplivov tedaj vse bolj popularnega melodičnega rocka, sta si Bruford in Holdsworth, jazzerja po srcu in duši, želela večjega poudarka na jazzovskih improvizacijah in daljših kitarskih vložkih. Na koncu sta morala bobnarski maestro in kitarski virtuoz popustiti ter natovoriti kovčke. Svoje glasbene vizije sta uspešno nadaljevala v Brufordovem samostojnem projektu.
Medtem sta Wetton in Jobson našla Brufordovo zamenjavo v Terryu Bozziu, ameriškemu bobnarskemu čudodelniku, katerega je Jobson spoznal v času, ko je sodeloval s Frankom Zappo. Wetton je imel zdaj okrog sebe kar dva nekdanja Zappa sodelavca, ki sta bila med najboljšimi rock inštrumentalisti tistega časa (to sta pravzaprav še danes). Za največje presenečenje pa je poskrbela skorajda kontroverzna odločitev, da ne bodo poiskali Holdsworthove zamenjave na kitari. Kitarske delnice so nadomestili tako, da so Jobsonu namenili veliko večji prostor za njegove simfonične umetnine na klaviaturah in električni violini. Precej tvegan eksperiment, ki pa se je na koncu, predvsem po zaslugi njihovih izjemnih kompozicijskih in inštrumentalnih spretnosti, povsem posrečil.
Logična posledica te poteze je bila ta, da ima "Danger Money" v produkciji še večji poudarek na Jobsonovih kompleksnih simfoničnih aranžmajih in klasicističnih improvizacijah. Po drugi strani je Wetton na nekaterih skladbah dvignil prag melodičnosti ter prispeval nekaj antemičnih refrenov s katerimi bo zaslovel v nadaljevanju svoje kariere. Na albumu se zlahka zasledijo številni motivi na katerih so bile postavljene iztočnice za Wettonovo naslednjo superskupino Asia-o. Nekako ironično je, da je njihov zvok postal na večini skladb dostopnejši in bolj melodičen, a ni vseboval prav nič manj simfoničnih eksperimentov kot na prvencu. Jazzovske improvizacije na bobnih, basu in kitari pa so se umaknile bolj orkestralno naravnanemu zvoku.
Prvi dokaz, da se UK po Brufordovem in Holdsworthovem odhodu niso lotili kakih radikalnih slogovnih odklonov, je naslovna oz. otvoritvena skladba, saj vsebuje kar nekaj vzporednic z njihovo klasiko "In The Dead Of Night". Po simfonično zabeljenemu in rahlo srhljivemu uvodu na močnih plasteh sintetizatorjev, nas UK prek duhovitega klaviaturskega rifa popeljejo v srčiko te odlične kompozicije. Medtem, ko odlično Wettonovo petje v predrefrenih in refrenih dopolnjujejo dramatične spremljevalne vokalne harmonije, se vmes prelivajo nadvse okusni simfonični vzorci. Wetton si občasno vzame tudi krajše inštrumentalne trenutke, ko vnovič potrdi sloves enega najboljših rock basistov naše dobe prek monumentalnih solaž na svojem basu. Skupina je na odličen način združila kompakten in visoko melodičen refren s kompleksnimi simfoničnimi aranžmaji in krajšimi solističnimi pustolovščinami.
Na nežni in melanholični baladi "Rendezvous 6:02" se dramatično vzdušje uvodne skladbe popolnoma spremeni ter prevzame bolj spokojne odtenke. To je spet ena izmed tistih mogočnih balad, ki izjemno ustrezajo Wettonovemu vokalu in v katerih lahko ta nadaljuje dediščino melanholičnih King Crimson klasik kot sta denimo "Book Of Saturday" ali "Exiles". Končen rezultat je, da se njegovo vživeto petje, prek nežne melodije na klavirju, v trenutku dotakne poslušalčevih najglobljih občutij. Seveda pa nikakor ne gre za navadno ljubezensko balado, saj se UK nikakor ne morejo upreti temu, da ne bi vmes eksperimentirali s polaganjem eklektičnih orkestralnih vzorcev in duhovitih ritmičnih okraskov.
V uvodnem delu izvrstnega mini epa "The Only Thing She Needs" se lahko občuduje predvsem ubijalsko delo do ekstremov razgibane ritem sekcije. Tu Bozzio na bobnih uprizarja pravcate solistične kataklizmične prehode, medtem ko ga dopolnjuje melodično in eklektično rožljanje Wettonovega basa. Vmes se nenehno pretakajo veličastni orkestralni vložki in duhovite improvizacije, dovolj prostora pa se najde tudi za Wettonove dramatične pevske predstave. Kljub izjemni kompleksnosti ter obširnimi solističnimi sekcijami, ves čas ohranjajo rdečo nit in ne izgubijo poudarjene melodičnosti.
Tudi na nič manj eklektičnem, a še nekoliko bolj duhovitem "Caesar's Palace Blues", se ves čas na nepredvidljiv način menjajo kompleksne inštrumentalne in vokalne sekcije. Naposled pridejo do izraza tudi Jobsonove navihane umetnine na električni violini, ki so za vse prste oblizat. Močne teksture Jobsonovih klaviatur dominirajo skozi celotno kompozicijo.
Melodično rockovsko začinjena "Nothing To Lose" je daleč najbolj kompaktna skladba na albumu, saj ima precejšen poudarek na antemičnem refrenu z večglasji, medtem ko so solistične improvizacije tokrat povsem v ozadju. V njej se nazorno sliši od kje je bil narejen prvi evolucijski korak proti Wettonovi naslednji superskupini, se pravi Asia-i.
Za veliki finale pa sledi še neverjetni ep "Carrying No Cross" s katerim so ustvarili eno izmed zadnjih velikih progresivno rockovskih klasik 70-ih. V njej je združeno vse najboljše, kar so bili sposobni ponuditi ti trije mojstri eksperimentalne glasbe. Kompleksnost in eklektičnost posameznih orkestralnih aranžmajev in ritmičnih prehodov je naravnost osupljiva, da ne govorimo o Jobsonovih virtuoznih spretnostih, katerim na tej fantastični kompoziciji ni videti konca. Zaključno inštrumentalno sekcijo bi bilo še najlažje opisati z metaforo, kaj bi se zgodilo, če bi se med seboj spopadli King Crimson in Emerson, Lake & Palmer.
Z "Danger Money" so UK za svoje studijsko slovo ustvarili še en odličen izdelek. Ta po kompozicijsko-izvedbeni kvaliteti in širini ne zaostaja veliko za nepozabnim prvencem. Tisto, kar je najbolj vznemirjajoče je to, da se albumu niti malo ne pozna odsotnost kitarista. Wetton, Jobson in Bozzio so bili tako fantastični inštrumentalisti, da so z lahkoto zapolnili tisti prostor, ki bi ponavadi pripadal kitari. "Danger Money" je bil po mojem mnenju tudi Jobsonov največji zvezdniški trenutek v njegovi dotedanji karieri. Med drugim je njegovo neverjetno igranje na tem albumu vplivalo na celo legijo bodočih prog rock klaviaturistov. Po končani turneji in koncertnem albumu "Night After Night" (1979) je sledil pričakovani razpad sistema. Trio se je razkropil na različne strani glasbenega sveta. Izmed njih je bil v komercialnem smislu daleč najbolj uspešen Wetton, ki je po kratki avanturi z Wishbone Ash, skupaj s še nekaterimi prog rockovskimi tovariši ustanovil Asio in z njimi dosegel huronski uspeh.
Nič manj zanimivo glasbeno pot je ubral Jobson, ki je trenutno šef UKZ, najnovejše inkarnacije oživljenih UK v kateri igra tudi Trey Gunn, nekdanji King Crimson basist. Nekatere stvari se tudi po desetletjih ne spremenijo. V tem primeru je to več kot razveseljivo.
na vrh