Dandelion Children se vračajo s petim albumom. Petim v petih letih. O hiperaktivnosti tega tria ne gre torej izgubljati besed. Dandelion Chidlren veljajo danes na slovenskem za bolj zanimiv garažni rock bend, ki izstopa po izraznih posebnostih. Tako po posebni glasbeni sestavljanki, ki jo dostavlja njihova glasbena substanca, kot tudi po tem, da pravzaprav gradijo na imenu in prepoznavnosti povsem neodvisno, samostojno. Torej se razvijajo in artistično zorijo povsem na zdrav način. Kot je to veljalo za glavnino skupin planeta nekdaj. do prve polovice devetdesetih. Dandelion Children le mirno čakajo na svoj trenutek. Leto so ga definitivno dočakali. Tu je novi album, obenem pa so bili izbrani za nastop na prestižnem festivalu Exit 2012 v Novem Sadu (Srbija). Brez lepih očk, brez podkupnine, z izborom glavne žirije tekmovanja »Slovenski teden glasbe«, v konkurenci 15 skupin.
Na petem albumu so Dandelion Children postregli kar nekaj novosti v svojem zvoku. Prvo kot prvo gre za najbolj kontroliran album, ki ga je skupina izdala v karieri doslej, kot tudi najbolj »mehak«, recimo raje razgiban. V zvočni produkciji, kot tudi samih aranžmajih. Seveda ni strahu pred tem, da bi se slučajno prepoznavne zaščitne znamke skupine izgubile. Dandelion Children so zadržali svoj garažni hrup, le da na trenutke ni tako izrazito izpostavljen, kot prej. Tu je še vedno posrečena kombinacija »Cobainove destruktivnosti in zafrkljive lucidnosti« glavnega vokala, tu je še vedno prešerna doza nepredvidljivosti same igre tria.
Preprosto. Zasedba se je v teh letih ogromno naučila. Kemične vezi so še zrasle, koncertne kilometrine je v izobilju, zasedba pa se je utrdila zlasti v tehničnem obvladovanju instrumentov. »Dandelion Children so pičke« dokazuje, da igrajo Dandelion Children danes bolje, kot kdajkoli. Skladba Poisoned, kjer skupina stopnjevito gradi vzdušje, postreže s strani Dandelion Children doslej s še neslišano aranžmajsko plastovitostjo uporabe kitar. Enako velja za skladbo Ne Maki ga (le kaj žalega je storil skupini bivši The Drinkers pevec?), ki so jo Dandelion Children izdali že na albumu »Dandeloid« (2010), le da je v novi varieteti precej bolj zvočno produkcijsko kontrastirana. Ne Maki ga postreže več klasično urezanih elementov v melodiji kar se izbranih ornamentov kitarske igre tiče in ne nazadnje, to velja tudi v prvi skladbi albuma Let Go, Forget, kjer je najti vse polno zanimivih rešitev, kot je denimo disharmonični uvodni kitarski učinek (pred kitico) in celo kitarska harmonija naložena nad vodilno frazo v izhodnem delu skladbe. Skladba Barely Curious preseneti z integracijo skorajda discko funk ritma proti koncu skladbe, podoba Dandelion Children pa ob tem ohrani neskrhano sklenino zobne formule in vso izpovedno kredibilnost.
Kljub temu, da na albumu skladb, ki bi se spogledovale z bluesom ni več, kar je bila do tega dne stalnica in kljub temu, da je reggae in ska štosov za komaj opazni odtenek (otvoritvena Let Go, Forget), pa je skupina sama slišno napredovala v oblikovanju aranžmajev, ki zagotavljajo tudi novemu albumu vse polno otipljive izrazno izpovedne vsebine in bogate glasbene substance. Novost je tudi izpostavitev skladb z akustičnim aranžmajem (kitara), kot sta 1:31 in A Little Prayer Maybe? medtem, ko se z otvoritvenim riffom v Burned In My Soul, Barely Curious, kot tudi (uvodnim »Nirvanizmom« – bas linija in vokal) skladbe That Color trio spogleda s prvinami stoner glasbe kakšnih The Clutch ali Quens Of The Stone Age.
Jure je zadržal v vokalu pristop, ki poglablja dotik lucidne shizoidnosti. Te posebnosti v njegovem vokalnem značaju na albumu ne manjka, še posebej pa prihaja na površje v skladbah, kot sta Reaction in a Dream ter Little Craig James, kar ohranja in krepi posebno karizmo glasbene substance skupine. Utečeni lucidni element vzdržuje skupina še naprej na albumu tudi s samimi aranžmaji, kar velja tudi npr. za skladbo in 1:31.
Kdor bo imel občutek, da so to pot Dandelion Children dostavili premalo hrupa in jeznoritosti, je zanj na voljo skrita (dvanajsta) skladba dolžine 11:40. Nespolirani studijski jamm s predirljivo nebrzdanim vokalnim jurišem Jureta zadržuje in dostavlja največ neposrednosti in tiste žgoče garažne živosti, ki so jo utelešali predhodni albumi skupine.
»Dandelion Chidlren so pičke« dokazuje, da se skupina nahaja na pragu slogovnih sprememb. Je drugačen album, najbolj zvočno kontrastiran doslej, to pa velja tudi za razgibanost aranžmajskih struktur v posameznih skladbah. Dejstvo je, da je skupina zrasla. V tehnično izvedbenem oziru in v oziru samega artističnega zorenja. Nadgradila je občutek za reševanje aranžerskih zagonetk.
Novega materiala pa je že sedaj, po izdaji albuma »Dandelion Chidlren so pičke«, bojda dovolj za kar dva naslednja studijska albuma. »Dandelion Children so pičke« je nastal tudi v najdaljšem časovnem intervalu po izdaji predhodnika »Dandeloid«, ki je trajal dve leti. Bere se malo, a za produktivnost Dandelion Children je to veliko. Zasedba naj bi že sklenila novo partnersko navezo. To pot s Petrom Deklevo, ki naj bi produciral njihov prihodnji studijski dosežek. Že samo to dejstvo priča samo po sebi v prid napovedim odstiranja novih glasbenih obzorij, katerim naproti se podaja skupina. »Dandelion Children so pičke« uspešno zadržuje samonikli, pristni, nezlagani obraz skupine in predstavlja osnovno platformo slogovne prekretnice. Talentom in nenehno visoki inspiraciji tria, ki se zdravo razvija in raste v svoji glasbeno izpovedni obrti dalje, ne gre oporekati, zato bo zanimivo spremljati v prihodnje kam se bodo razvojno podali Dandelion Children.
na vrh