Otroci regrata, ljubljanski trojec Dandelion Children, so bili moja slaba vest že od nekaj let nazaj, ko so prišli v moj miselni spekter, a si do nedavno nisem vzel dovolj časa, da bi se poglobil v njihovo glasbeno esenco. Morebiti gre za stvar lenobe ali zgolj predsodkov, po katerih je večinski delež domače produkcije poln dreka, vendar sem se v zadnjih nekaj letih vnovič prevezal ter spremenil percepcijo tako domače produkcije kot tudi izvajalcev, ki kljubujejo zobu časa ter vsem težavam z denarjem, nefleksibilnimi založniki ter apetiti postane ter neevolucijsko naravnane publike, ob vseh naštetih domorodnih kloakalnih abscesih pa zmorejo preživeti in še več – normalno delati, se razvijati in rasti. Del tega paralelnega univerzuma evolucijsko močnih in sposobnih je tudi ljubljanski trojec, ki mi je ostal v spominu predvsem zavoljo provokativne subverzivne drže, grungerske poze ter plošče s samoironično noto poimenovan Dandelion Children so pičke! In sedaj se kvalitativni niz avdio vizualnih provokacij, predvsem pa dobre glasbe nadaljuje s ploščo, ki nosi zgolj ime Dandelion Children. In glasba je nečista, umazana, predvsem pa tako prekleto sladko regratovsko zapohana, da je šesti izlet v sonične vode samostojnega odklapljanja prav prekleto sladek!
Razlog več, zakaj plošča Dandelion Children deluje že od prvega takta dalje, je potrebno podati tudi z dejstvom, da je produkcijski pečat novemu studijskemu izdelku atipičnega garađnega trojčka pustil sonični bog (ali polbog) Srečne Mladine, izjemni Peter Dekleva. Seveda pa je levji delež sočnosti plod bolj prefinjeni in dopolnjeni vsebinski podstati zasedbe. Po petih ploščah v neverjetni petletni zgodovini, albumih Perfection Off, Perhaps Maybe, Dandelion Children Stole My Bike, Dandeloidu ter albumu Dandelion Children so pičke, si je žanrsko shizofrena zasedba nabirala in nabrala kilometrino tudi na koncertnih odrih tako na tej kot drugi strani meje, kar je čutiti v slehernem akordu šeste plošče. Koliko naših bendov pa je uspešno okupiralo oder Exita v zadnjih nekaj letih? In prav zato si drznem reči, da sta oba fanta in dekle eni izjemni norci – v pozitivnem smislu, da ne bo pomote.
Dandelion Children se odpre z umazanim bluesovskim grunge introm skladbe Rock And Roll Has Got To Go, prav lepo preraste v Wooden Animal, na katerem se poleg vzvratno snete kitare v celoto prikradejo krasne klaviature in, kronan z Juretovim polnim raskavim grunge mrmranjem preraste v nekaj atipično karirastega. Namesto Nirvane je slišati sedaj Led Zeppeline, domala sitarske linije Kula Shakerjev in še kaj bolj potentno starodobnega. Mislim, da ni potrebno poudarjati pretirano, da je večina sodobne novodobne glasbe brez jajc in esence, zato je vsakemu glasbi in polnim idejam predanemu avanturistu potrebno na vsake toliko poseči po malce bolj zaprašenih arhivih preteklosti. Dandelion Children so to očitno dobro storili, saj je že skladba Never Handled asociativno povezan z legendarnim Neil Youngom (pomislim na uvodne verze skladbe Old Man), a imajo otroci regrata raje malce več šusa in distorzij! In po večglasnem refrenu ravno prav zasoljeni vrhunec s kratkim bridgeom se zgodi nova premena. Renewed je hipsterski sentiš polnega popa, kljub preobratom pa stvar ne deluje prisiljeno ali moteče. Plošča doslej funkcionira, kot bi bila odigrana na en mah, brez prekinitev in premišljevanja, Juretov distorzirani fuzz bas, Anžetova nepotrebnih efektov oskubljena, a tako sladka kitara ter Katjini bobni pa peljejo ringišpil užitka v pravi smeri dalje. Vmes se prikrade še več umazanije in pritiklin. Feels Like Paradox je po uvodu, ki bi ga spisal Eddie Vedder, izstreljen v sfero treh akordov Nirvane, kronan pa z vokalnimi Plantovimi linijami. Led Zepp Nirvana Jami? Seksi! In v tem miselnem postulatu ni nič paradoksalno spornega. Stvar funkcionira in se ne zatika. Niti pri izteku skladbe v psihedelično večglasje, ki kaže na prefinjeno noto ostrega Deklevinega ušesa, ki je zasedbi dodal malce žmohta Srečne Mladine. In tu je dovoljeno vse! Tudi Black Keys, Black Crowes, Beatli in Fatboy Slim v isti skledi! Goaless Confession je po uvodu, ki me spomni na Sargent Pepperja, premaknjen v bolj straight garažne vode, stonerski vibe pa se z razliko od sicer nekdaj izjemnih QOTSA ne zatika in ne obtiči v grlu kot velika neprebavljiva kost. Dandelioni nato skočijo v malce bolj plesne punk disko vode in nato še za hip ali dva v reggae, rezrve pa so tudi v surf rocku. To dokaže skladbica Middle Toe, ki je visoko dvignjen sredinec za vse puriste, ki mislijo, da so dojeli že vse! Dandelion Children preigravajo skladbo To niso bobri? Skoraj, a vsekakor pod budnim očesom virtuoza, ki je Bobre zakuhal, spaniral in vsem nam tudi tako provokativno sladko serviral ... Dandelioni so sicer bolj umazani in bolj nagnjeni v bolj ekscesivno Dick Dale vodaštvo!
Your Nothing je nekoliko bolj zateženi trenutek plošče, ki se je v svetle konture prikradel kot opomnik, da brez kančka norosti pri obvladovanja ljubljanskega tricikla enostavno ne bo šlo! Doslej je album funkcionalen, slišati pa ni bilo niti eno brezvezno polnilo! Popolno pohanje, ni kaj! S skladbo Mutilator Comopensator pa me fanta in dekle dokončno kupijo! Stopnjevan intro, ki preraste v šus, primeren za rearanžiranje dnevne sobe. Dandelioni so se poleg System Of A Down hranili še s semenom zasedbe Scars On Broadway, punkoidni blues pa je tako prekleto lep in užiten, da si prav želim preveriti, ali zadeva tako dobro funkcionira tudi v živo! Morning Grass je tu strateško postavljen kot country pomiritev. Kljub temu, da so tega nevešči, je stvar prav lepo postavljena, skladba pa zazveni kot country, ki bi ga prepeval Thom Yorke, mojster zasedbe Radiohead. Fazni preskoki so pogosti in tako dobro zasoljeni, da po Smitten, vrhunskem trenutku izteka plošče, na kolena poveznjeni kritiki in skeptiki prosijo za milost ter odstopijo od obtožb, da so Dandelioni polni sranja in klišejev! Udarna kitarska godba se vesi na poln bas in bobne, ki pod udarci temperamentne Katje funkcionirajo suvereno in igrivo. Foo Fighterovsko! Popolno! Mr. Evaluator je nato izlet v bolj ekscesivne trenutke Josha Hommea, po uvodu pa se vrtimo vsi vnovič v ritmih diska, kronanega z grunge vokali. Kot bi Screaming Trees začeli sodelovati s funkadeličnimi čarovniki sedemdesetih, nato pa na konjih s klobuki, loki in puščicami jezdimo proti razbeljenemu sončnemu zahodu nad prerijami Divjega zahoda. History Of Fail je s svojim umazanim žmohtanjem namenjen treznitvi, parti pa so malce predolgi, da bi jih postavil lahko ob bok Mr. Bungle, Peeping Tomu in ostalim daritvam Mikea Pattona, moža, ki caruje Ipecac Records in srcu marsikaterega alternativnega fana ... In regratovi otroci po tem prav bolno dehidrirajo opico s skladbo Dehydrated Monkey, ki doda malce filmskih govoranc, psihotičnega basa, kitar in bobnov, temačnejši prizven bolj zloveščih odtenkov pa da slutiti, da je pod navidezno brezskrbnim obličjem zasedbe najti tudi seme teme in Pekla. Slednji je lahko tudi manj distorziran in oplemeniten s plameni, čeprav slednjih regratovovcem ne manjka! James Bond se v svojem bolidu prikrade povsem naključno, Dandelioni pa veliko raje letijo po stratosferi, z vokalnim pridihom neumrljivega mjuzikla Hair. Gre za stvar percepcije, a sam tu vnovič začutim malce podtonov vplivov zgodnjih Muse, po sklepnem dotiku skladbe The Beat (The Beat) pa je napočil trenutek, da se šesti plošček sklene s stilom. Ki se po premoru in pavzi razvije v hip-hoperski skriti slatkiš, ki preseneti s krasnim remiksom že prej slišanih zvokov.
Zato, da bi slišanemu vnovič prisluhnili in odkrivali nove, prej ne slišane konture. Ne pretiravam, če napišem, da so s svojim šestim albumom Dandelioni prekosili sami sebe ter si postavili prekleto težko nalogo za vnaprej. Aletrnativna progresivna igra norosti, navdiha in (ne)dovoljenega je dokazala, da so ljubljanski otroci regrata pripravljeni na to, da svoje lepo seme ponesejo še dlje po svetu. Anže, Jure in Katja so postavili s pomočjo Petra Dekleve spomenik, ki obeležuje pet neverjetnih let glasbenega obstoja in dela, vsi pa lahko le upamo na to, da zanos ostane ter se nadgrajuje. Zavoljo dviga kvalitete slovenske alternativne godbe, del katere prve jakostne skupine so tudi Dandelioni. Povsem upravičeno in brez nepotrebnega prenapihnjenega laskanja!
na vrh