Iron Maiden: Dance Of Death

Naslednik "Brave New World" (2000) je bil napravljen in preprosto ne more v celoti prepričati. Glasbeno so Iron Maiden še vedno točno tisto kar so vedno bili, a to pot novi album dejansko trpi. Vse skupaj zveni nahitro skomponirano in odigrano. V to, da je bil novi album narejen z entuzijazmom in željo po glasbenem izražanju, je to pot zelo težko verjeti. Enostavno se ne morem znebiti občutka, da je bil album narejen le zato, ker je moral biti narejen.

Dve skladbi sta, ki rešujeta tale album iz popolnega povprečja. Prva je naslovna pesem, ki je sestavljena na način, kot ga fan Iron Maiden tudi pričakuje. Vsebuje grandiozen atmosferični uvod, več ritmov, ki se preko bravuroznih prehodov lepo prelivajo in mnogo različnih tercetnih okraskov, ki so lepo zloženi med seboj. Atmosfera v pesmi doseže vrhunec v svojem srednjem delu, kar je bilo v navadi tudi pri prejšnjih Iron Maiden večjih epskih pesnitvah. Tudi orkestralni aranžmaji ležijo v prelepem ravnovesju in dodatno potencirajo vzdušje. Skratka delo v tej kompoziciji je bilo odlično opravljeno.

Drugi vrhunec, ki prepriča v celoti je Paschendale. Predvsem izstopa Bruceova predstava na vokalu v tej pesmi. Tudi masivni veličasten zvok kitarskega rifinga in orkestalnega aranžmaja leži v perfektnem ravnovesju. Znova smo priča nenadejanim menjavam ritmov skozi prefinjene Nickove rolinge in prispevka solaž treh kitaristov. Paschendale se odpre in konča s presunljivim visokoim atmosferičnim motivom. Pesem združuje vse kar se pričakuje od glasbene drže Iron Maiden.

Bruce poje kot poje. Še vedno vrešči kot sirena po vseh teh letih. Ritem sekcije se prav tako še vedno drži status samih superlativov. Pravzaprav ritem sekcija ostaja po vseh teh letih največji magnet za poslušalca. V čem je potem problem? Kitare. Neizkoriščeno delo kitar. Tudi drugi album po vrnitvi Dickinsona in Smitha v bend potrjuje, da Iron Maiden ne potrebujejo treh kitaristov in da sta dva več kot dovolj. Enostavno ni občutka, da so vključene v glasbo tri kitare. Okej, kjer solirajo jih stilsko lahko ločimo na Janickovo nerazločno drgnjenje s pomočjo vseh štirih prstov, Daveov hitri "hammering" in Adrianov klasični pristop solaž okrancljanih z lepimmi "pull-off-i". To pot sem razočaran, kajti vsi trije skupaj se enostavno ne trudijo več in nas tudi ne razvajajo več s kakšnimi veleumnimi motivi, česar so prav gotovo še vedno tega sposobni. Solaže so segment, ki se mu Iron Maiden enostavno ne posvečajo več.

Face In The Sand zveni tudi obetajoče. Nosi jo bojni ritem z agresivnim rezgetanjem Steveove bas kitare v središču, katerega rifanje resnično reže skozi beton! Za vse eighties nostalgike še ena manjša opazka. Gates Of Tomorrow vsebuje v refrenu enak ritem kot A Loneliness Of A Long Distance Runner. Age Of Innocence se odpre z ubijajočim rifom v šokantnem refrenu pa pesem zvodeni, saj je le ta popolnoma hardrockersko obarvan. Ni slaba pesem, a kaj ko to sploh niso Iron Maiden. Ja, z leti so se tudi srca možakarjev očitno začela mehčati, v kar nas prepričajo tudi z zaključnim akustičnim (odločno predolgim) komadom Journeyman. Da bi ga razglasil za Prodigal Son pt. II, bi me fani verjetno že ubili.

Primanjkljaj svežine je problem s katerim se otepajo Iron Maiden, siti pa so tudi žarskega okova, ki jim je prinsel slavo, a se ga kleno pač morajo držati (komercialna uspešnost pač terja svoj dolg). Tako skušajo temu diplomatsko in čim manj boleče mestoma z raznimi "off topic" momenti a la Journeyman nekako ubežati. Brez težav bi Iron Maiden lahko zlepili tri pesmi, ki so izšle na "Dance Of Death", skupaj v en petnajstminutni ep in tako omilili svojo vse bolj izstopajočo brezidejnost. Uporaba formule osmih pesmi na albumu, kot je bila to navada skupine v osemdesetih, postaja v tem primeru zato znova aktualna. Kakokrkoli, "Dance Of Death" ni slaba plošča. Vsekakor ne spada v špico kreacij Iron Maiden. Ostaja grenak priokus igranja na silo ter zato neprepričljivosti.