Vsake sage, pa naj bo ta še tako obsežna, je enkrat konec. Posthumni projekt »Dance Me This« je poslednji studijski album velikega Franka Zappe, ki vsebuje do zdaj neobjavljeno avtorsko glasbo, katera je bila posneta še za časa življenja tega nepozabnega glasbenega umetnika in družbenega satirika. Po številnih posthumnih studijskih izdajah, ki so še vedno izhajale dolgo po njegovem slovesu je kar nenavaden občutek, da se je Frankova neverjetno bogata knjižnica do zdaj neobjavljenih studijskih albumov vendarle izpraznila.
Frankova vdova Gail Zappa in njen The Zappa Family Trust še vedno skrbita, da se spomin na moževe podvige ohranja tudi v 21. stoletju s čimer se na sijajen način ohranja tudi njegov nesmrtni glasbeni duh, tako da bodo v prihodnosti še gotovo izhajali razni koncertni albumi in različne kompilacije. Za razliko od večine ostalih izvajalcev, kjer so posthumni studijski albumi, nekakšne zakrpane kompilacije materiala 'z vseh možnih vetrov', pa je Frank, kot da bi že predvidel svojo prezgodnjo smrt, vse te studijske plošče, ki so izhajale še dvaindvajset let po njegovem slovesu, posnel za časa življenja in njihovo kasnejšo izdajo zaupal družinskim članom.
Zappa je »Dance Me This« posnel v svojem Utility Muffin Research Kitchen studiu malo pred smrtjo leta 1993, ko so njegove motorične spretnosti že začele pešati, zato mu je pri igranju sinklavierja, ob odobreni rabi željenega ritmičnega algoritma, na pomoč priskočil Todd Yvega. Ravno tedaj so se sredi ameriške turneje mudili pevci iz zvezne republike Tuva (južna Sibirija, Rusija) in Zappa je z veseljem uporabil njihove nenavadne vokalne talente na posameznih »Dance Me This« skladbah. Vse skupaj je, tako kot večina izmed njegovih nenavadnih idej, izpadlo zelo dobro. Težko je verjeti, saj gre za enega izmed njegovih najbolj kompleksnih in poslušalsko zahtevnih dosežkov sploh, toda »Dance Me This« si je Zappa zamislil kot moderni dance album, čeprav njegov glasbeni ustroj, ritmične nianse in san ambient bolj ustrezata kasnejši oznaki za skladbo »Calculus« - 'vlomilska glasba'.
Za vsakogar, ki je slučajno pomislil, da je Frank za veliki finale s pomočjo sinklavierja pripravil nekakšno zvočno parodijo modernih dance bandov z začetka devetdesetih se je tokrat uštel, saj gre za inštrumentalne kompozicije na katere se ne da niti v sanjah zaplesati, saj so polne prelomljenih in disonantnih ritmov, grotesknih zvočnih efektov in 'za posledek' vsebujejo tudi kratko, a pomembno kitarsko iprovizacijo, medtem ko spremljevalni vokali treh gostujočih Rusov zvenijo kot, da bi nekdo vsake toliko časa zaigral na didgeridoo.
»Dance Me This« se bo v anale najbolj pomembnih Zappa albumov zapisal še po nečem; po besedah njegovega sina Dweezila vsebuje namreč Frankovo poslednjo igranje kitare pred smrtjo. Ta izjemno kratka solaža, ki traja samo nekaj sekund, se nahaja na naslovni in obenem otvoritveni skladbi, katera je od vsega materiala na albumu še najbližja temu čemur bi se lahko reklo rock skladba.
Album takorekoč iz minute v minuto postane bolj avantgarden in nepredvidljiv, pri čemer je s komičnim ambientom prežeta skladba »Pachuco Gavotte« šele ogrevanje pred eksplozijo nenavadnih ambientalnih zvokov. Osrednjo delo albuma je suita »Wolf Harbor«, ki je 'razkosana' na šest medsebojno povezanih skladb in po usmeritvi spominja na dosežke Frankovega velikega vzornika, avantgardnega skladatelja Edgarja Vareseja, seveda ob uporabi prvovorstne, sodobne tehnologije in produkcije. Na »Goat Polo«, ki je poln prepozavne ritmične hudomušnosti, so v ospredju sibirski vokalni posebneži, medtem ko »Rykoniki« spominja na kakšno pozabljeno »Jazz From Hell« (1986) skladbo. Pri skladbi »Piano« je Frank sinklavier baziral na zvočni simulaciji klaviarja in vse skupaj odigral na izjemno hiter, vendar obenem subtilen in dobro premišljen način. Odlična zaključna stvaritev »Calculus« je zabeljena z nenavadnimi ritmičnimi intervali, pri čemer je bil ob Yvegovi asistenci uporabljen poseben algoritem, medtem ko za zmagoslavni finale poskrbijo vokalni gostje iz Sibirije.
»Dance Me This« je stota, vendar zagotovo ne poslednja plošča, ki je izšla pri Zappa Records. Od zdaj naprej bodo pri omenjeni založbi izhajali 'samo' še koncertni albumi in različne kompilacije, kar pomeni, da je z njim nepreklicno konec posthumnega izhajanja Frankovih še neobjavljenih studijskih plošč. Za vse tiste, kateri so na video posnetku kdaj videli ogromno knjižnico studijskih posnetkov v lasti moža številnih raznolikih talentov, ki je celo življenje dihal za glasbo, se je zdel seznam neobjavljenega materiala tako rekoč neskončen in gotovo se bo našlo še kaj neobjavljenega, vendar je s studijski ploščami na žalost čisto zares konec.
»Dance me This« je poln izjemnih čustev, mnogoterih strasti ter klasičnih Zappa zvočnih nepredviljivosti, pa tudi čudovitih ambientalnih trenutkov, vendar vsekakor ni za vsakogar. Njegova avantgardna glasbena vsebina je, tako kot pri večini Frankovih dosežkih, zvenela inovativno, če že ne vizionarsko, kar bodo seveda najbolj cenili dolgoletni pristaši, medtem ko bo za 'neposvečene' v 'Zappa svet' predstavljal precej 'trd oreh', saj spada v vrh mojstrovih najbolj 'vesoljskih' eksperimentov in je slogovno še najbližje prvemu posthumnemu albumu, »Civilization Phaze III« (1994).
na vrh