Dan D, ah ti vselej otožni slovenski rock medvedki. Štirje albumi v 12. letih, v povprečju izdaj en album na tri leta. Pravilno, da je peti končno koncertni! In kako je potekal scenarij? Letošnjih 37 let, ki jih je glede na svoj EMŠO nagrebel Val 202 se je strnilo v pobudi samega radijskega programa, da v letošnjem letu uglasbi "po simfonično" tudi Dan D. Le kdo bi se takšne ponudbe sploh branil.
In tako se je zgodilo. Pisal se je 13.09.2009. Datum napovedan za Križanke je bil razprodan že dva tedna pred koncertom, zato so fantje "pritaknili" za njim še en datumski termin za nastop, dne 14.09.2009. In vendar ostaja za nas poglaviten prvi datum, kajti takrat so bile TV kamere uperjene v koncert skupine in simfonični orkester RTV Slovenija pod vodstvom Davida de Villiersa. Dan D ne skrivajo zadovoljstva nad podobo aktualnega studijskega albuma "Ura letenja za ekstravagantne ptice" (2009). Očitno več kot vidno uživajo ob odrskih izvedbah skladb tega albuma, zato so se odločili, da glavnino ure in tričetrt minut dolgega nastopa v Križankah posvetijo preigravanju novega albuma, kateremu so dodali ščepec mega-uspešnic predhodnika "Katere barve je tvoj dan?" (2004). Za honorarček so ponudili roko pomoči pri snovanju aranžmajev za simfonični orkester, s katerimi je bil le za to priložnost opremljen Dan D rock, Primož Grašič, Rok Golob, Milko Lazar, Aleš Avbelj in Neisha.
Da bi vso reč nekoliko začinili in nadgradili v spektakularnem smislu, povabijo Dan D pobje, kot posebne goste večera, še bolj ali manj znane glasbene obraze, kot so Tomi M., Ditka Haberl, Borut Marolt, Gal in Severa Gjurin, Polona Kasal in Grant Austin. Sedaj res ne sme in ne more iti prav nič po zlu.
Smo pred edinstvenim doživetjem, kakršnega bodo kovali v zvezde na veke vekomaj vsi ljubitelji Dan D. Bistri aranžmaji dajejo novo glasbeno dimenzijo sicer prijazni mainstreamovski rock šabloni "žalostnih medvedkov", ki s pogledi umetelno izprosijo od še tako ozkosrčnega zategnjenca sladkorno kocko. Hočem povedati z drugimi besedami, da so Dan D tisti slovenski fantje, ki jim je dovoljeno biti rocker in jih sprejema slovenska masa. In to pridno tržijo. In tako je prav.
Ko prisluhneš koncertnemu CDju res ni najti kakšnih opazk. Vse deluje še za odtenek bolj žlahtno, sočno, intenzivno in nad vsem uspešno zaobjema tisti občutek svečanosti, ki je vladal tega večera v Križankah. Vendar pa je opazni preskok v atmosferi zlasti, ko se na odru in izvedbi skladbe Sirena pojavi vokal Ditke Haberl. Zvok koncertnega posnetka je odličen, čeprav se na trenutke enodimenzionalni Tokčev pristop jemanja verzov v dinamiki izbrane produkcije porazgubi in mu primat mestoma simfonični aranžmaji skoraj odvzemajo. To je tudi edina manjša opazka.
Audio zapis je nekoliko skrajšan. Logično. CD nosilec spravi nase komaj 80 minut glasbe. Tako po svoje olajša čakanje neučakanim, ki se jim ni treba prebijati skozi uvodni zvok dud, pač pa na avdio nosilcu Dan D kaj hitro vskočijo v akcijo. Rožice. Stopnjevito v nizanju svečanosti funkcionira simfonični orkester z dudami in žalostnim vokalom Tokca, ki vseeno rad označi svoj družbeni status z dikcijo: "Hvala za vse. Dobro nam gre!" Kot že omenjeno je v novih strukturah, ki jih zavzemajo skladbe tega albuma sama po sebi vrhunec koncerta skladba Sirena v izvedbi Ditke Haberl, ki s karizmo in visoko čutečim vodenjem verzov, v znamenitem čaru unikata izvedbe, dobesedno pohrusta vse preostale goste večera. Tudi za njo Le naprej vžiga v svojem sentimentu in hrepenečih napevih potovanja novem času naproti. Vendar pa publika, ne glede na nabito polnost Križank, ne zganja kdo ve kakšnega kravala, vse do zimzelena Čas, ko kričavo oživi in se strumno vključi k petju verzov. Čas je drugi vrhunec tega ploščka. V skladbi Tiho odlično funkcionira, zlasti v refrenu, kjer sporočila verzov dodatno poudarja kričavo grleni pristop možatega vokala Boruta Marolta (Niet). Visoko vzdušje, ki narašča v zaključku koncerta pa obdrži v bogatih aranžmajih izstopajoča novejša skladba Put slonova. Nekje na minuti in 34 sekund se ujame v performans "sinusoidni-visoko piskavi zvok nekaj(mili)sekundne repeticije". Reč ne deluje organsko in prav gotovo je zatavala na zapis s kakšnega prenosnega telefona, ali drugega podobnega čudesa, nezmotljivih dosežkov nove ere človeštva. Navkljub opazki reč ni moteča, v bistvu je celo zabavna.
Veličastno stopnjevani zaključek preko skladbe Put slonova nadgradi pričakovana izvedba skladbe Voda s Tomijem M. na vokalu. Ta v primerjavi pečatov, ki jih vdahnejo gostje posameznim skladbam, poleg težko dosegljive Ditke Haberl in presenetljivo posrečenostjo Boruta Marolta, odnese največ kredibilnosti! Skratka suma sumarum. Odličen zvok, odlična izvedba, odlično sobivanje na relaciji simfonični orkester, skupina Dan D in nenazadnje publika! Misija torej uspela!
Poteza, da je v to izdajo vključen DVD je vsekakor zaželena, nasploh pa kupec še raje seže po njej, saj dobi za solidno ceno 12,99€, cela dva diska materiala. DVD vsebuje celoten zapis. Celoten je uvod na dudah, brez rezov, ponudi še izvedbo skladbe Za naju punca, ki na avdio nosilcu manjka, podaljšan pa je tudi sam zaključek dogodka, s katerega se skupina kar ni in ni hotela posloviti od publike. Sicer pa je DVD tista reč, ki pravzaprav neokusno in neredko razdira lepe vtise, pridobljene s poslušanjem avdio nosilca. Dokazuje namreč, da so Dan D silno statična in dolgočasna skupina na odru. Niti ne gradijo mnogo na gradnji zunanjega videza. Sicer človek ne pričakuje čudežev, a že sama prikovanost Tokca, ki je opasan s kitaro za stojalo z mikrofonom, pripomore mnogo k temu občutku statičnosti. A to je dejstvo sleherne skupine s kombinacijo pevca/kitarista v postavi, ki jo pač sprejmeš. Neugodno pa deluje v tem oziru tokrat prostorska omejenost, saj je glavnino odra zasedel orkester. Tako so se Dan D tlačili na gornjem "podiumu", sicer dvignjeni nad vso situacijo Križank, a postavljeni v ozadje in tako krepostno oddaljeni od publike. Sicer odbrenkajo v akustični režiji dve skladbi in se preko koridorja približajo robu odra, povsem do publike, a teh trenutkov je premalo. Morda bi ne bilo neumno v bodoče premisliti, da bi v takšnih situacijah bila reč zasukana.
Skupina spredaj in v ozadju orkester. Ne poznam zvočnih karakteristik Križank, niti ne vem, kaj bi v takšnem primeru prinesel tak zasuk v razporeditvi zvoka, a z današnjimi dognanji sodobne tehnologije je možna pravzaprav že vsakršna manipulacija zvoka, tako da bi gotovo tudi to situacijo ton mojstri obvladali.
Sam končni produkt, način lepljenja samih kadrov, ne dosega prave dinamike in razgibanosti. Kadri se namreč vse prevečkrat ponavljajo. Tako boste priča mnogoteri pojavi gizdalinčka z brčicami in violino v rokah, kar daje občutek kot bi bil on osrednja figura dogodka in ne nastop skupine Dan D. Prav tako gre pogrešati več kadrov usmerjenih na samo skupino. Predvsem na druge člane, z izjemo Tokca, ki, kot vokalist, še izvleče dovolj pozornosti kamer.
Kdor je bil tega dne v Križankah je lahko v ozadju opazil veliko filmsko platno z zanimivo vizualizacijo bistroumne in barvite režije izbora osrednjih motivov oziroma kadrov. Kombiniranje živega posnetka s kadri platna v ozadju bi dodatno poudarilo in magnificiralo vzdušje posameznih skladb in tako bi DVD razvil še večjo dinamično razgibanost in poglobil občutja. Nekateri kadri na filmskem platnu so naravnost odlični (zlasti kader s plezalcem v skladbi Le naprej, ipd...), pa žal tako niso izkoriščeni in predstavljeni naključnemu gledalcu tega DVD-ja.
Če zaključim, lahko povzamem, da je avdio nosilec poln odlik, medtem ko DVD nosilec nosi nekaj rezerve in ne upraviči pričakovanj. Kljub temu gre v vsem za silno posrečeno izdajo, odlično potezo, ki je tako omogočila ovekovečenje tega edinstvenega dogodka, ki nosi za skupino kot je Dan D velik pomen in ji dodatno utrjuje mesto visokega kotiranja v družbi preostalih slovenskih izvajalcev. Kolizija rocka, kot ga razume poanta Dan D s simfoničnimi aranžmaji v vsem posrečeno funkcionira. Izdaja je dosegla namen. V iskanju avtentičnosti je povsem zadovoljivo ujela pomen tega, za skupino enkratnega, dogodka.
na vrh