Na »Damnation« so švedski prog/death metal prvaki Opeth prvič doživeli dramatično in za njihove dolgoletne privržence precej nepričakovano transformacijo v progresivnorockovsko skupino. Pravzaprav je bila tovrstna transformacija samo še vprašanje časa, glede na to, da so Opeth že od albuma »Blackwater Park« (2001) dalje začeli v svoj ekstremnometalski pristop vnašati vse več elementov 'starošolskega' prog rocka. Z vsemi žavbami namazani Opeth poglavar, kitarist, pevec in skladatelj Mikael Åkerfeldt je bil namreč velik ljubitelj progresivnega rocka, kakršen se je ustvarjal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ter si je vedno želel ustvariti album s katerim bi se vsaj deloma uspel pokloniti nekaterim svojim glasbenim vzorom.
Potem, ko je med ustvarjanjem »Blackwater Park« spoznal angleškega glasbenega in producentskega genija Stevena Wilsona (Porcupine Tree), kateri je na »Damnation« vnovič sodeloval kot producent in gostujoči glasbenik, je bilo jasno, da so Opeth osvojili popolnoma novo stopnjo svoje artistične evolucije in se prvič v svoji karieri docela odpovedali vokalnemu grčanju na račun čistih vokalov. »Damnation«, ki je bil prvotno, tako kot precej bolj brutalni predhodnik »Deliverance« (2002), zamišljen kot sestavni del dvojnega albuma, kateri bi odražal dva različna obraza skupine, ni predstavljal samo popoln slogovni preobrat, temveč tudi začasno slovo od brutalnih vokalov.
Slogovni pristop na »Damnation« bi se lahko še najlažje opisalo kot izrazito melanholični progresivni rock z mračnim ambientalnim pečatom, znotraj katerega ni moč zgrešiti tipičnega skandinavskega patosa. Zaradi vladavine mračne atmosfere, resigniranih besedil in absolutnega zmagoslavja melotrona ni moč zgrešiti vpliva nekaterih prog legend na čelu s King Crimson. Vsi ljubitelji prvih štirih King Crimson albumov bodo uživali ob slehernem »Damnation« trenutku, saj triumf melotrona ne bi mogel biti popolnejši. Na »Damnation« je poleg čistih vokalov tudi veliko čistih kitar na čelu s številnimi ganljivimi akustičnimi interludiji, medtem ko se je tu zares začela Åkerfeldtova dolgoletna fascinacija z melotronom, ki traja še danes. Steven Wilson je poleg producentskih nalog na izvrsten način odigral vse klaviature na albumu, na čelu s klavirjem in melotronom, kar je opravil tako dobro, da je Åkerfeldt začel resno razmišljati ali ne bi bilo mogoče dobro, da bi band v bližnji prihodnosti razširil svoj zvok in v svoje vrste povabil pravega klaviaturista (kar se je tudi zgodilo na naslednjem Opeth albumu »Ghost Reveries«, 2005).
Glavna odlika »Damnation« je, poleg zavidljivih tehničnih veščin posameznih glasbenikov, intenzivna atmosfera, ki poslušalca drži v šahu že od prve sekunde dalje. Že otvoritvena skladba »Windowpane« za katero je izšel tudi video dokaže, da je tokrat govora o nekem slogovno skoraj popolnoma drugačnem bandu. Mračno vzdušje povezuje Mikaelov melanholični vokal v družbi subtilnih kitarskih pasaž, medtem ko se v ozadju pretakajo dramatične in na trenutke skorajda fantazmagorične melotronske zavese. Kompleksna inštrumentalna sekcija v srednjem delu še dvigne vseprisotno srhljivo in skrivnostno atmosfero, ki na trenutke zveni kot zvočna podlaga nekaterih temačnih skandinavskih legend.
Kar težko je verjeti, sploh glede na vsesplošno stopnjo kitarske prefinjenosti in ambientalno globino simfoničnih aranžmajev, da je band še eno leto nazaj izdal brutalno obarvani »Deliverance«, ki je bil eden njihovih najtrših albumov. Mračna, simfonično-pastoralna balada »In My Time Of Need« je še ena izrazito melanholična stvaritev z ganljivimi akustičnokitarskimi akordi, gostimi melotronskimi zavesami in osupljivo, izrazito emocionalno Mikaelovo vokalno predstavo. »Death Whispered A Lullaby«, katero je napisal Wilson, zato ne preseneča njena občasna slogovna sorodnost s Porcupine Tree, se odpre z enigmatičnim kitarskim motivom, medtem ko Mikaelov vokal še izgrajuje vsesplošno misteriozno vzdušje. Čudovite kitarsko-klaviaturske harmonije in sofisticirane akustične finese bodo všeč vsem častilcem starošolskega proga. Bravurozna kitarska improvizacija opomni na zavidljive tehnične odlike posameznih članov banda, čeprav je treba priznati, da sta bila glavna zvezdnika »Damnation« predvsem Åkerfeldt in njegov gost Wilson.
»Closure« vsebuje ledeno-hladno atmosfero na račun pretresljivih vokalnih linij in razvejanih akustičnokitarskih pasaž. Tokrat se na bobnih pošteno razživi Martin Lopez, medtem ko mračna kitarska variacija poskrbi za enega redkih nekoliko bolj udarnih trenutkov na albumu. V nadaljevanju v ospredje stopi srhljivi aranžma, ki zveni kot, da bi prihajal naravnost iz peklenskih globin. »Hope Leaves« je romantična in nekoliko nostalgična akustična balada, ki poskrbi za čudovit ambientalen kontrast, čeprav gre za še eno izrazito melanholično stvaritev z resigniranim besedilom. Na slehernem koraku je torej moč občutiti Wilsonov ambientalni pečat.
»To Rid The Disease«, ki se ponaša z izjemno vokalno kontrastnostjo, je eden izmed atmosferičnih vrhuncev »Damnation«, predvsem na račun dvigujočega refrena, sredi katerega vnovič zavlada melotron. Še posebno navduši epska zaključna sekcija, ki na trenutke spominja na King Crimson. Na tem mestu bi se lahko govorilo o nekakšnem prototipu kasnejšega skupnega projekta med Mikaelom in Stevenom z naslovom Storm Corrosion, pa tudi zametek nekaterih prihodnjih, progrockovskih Opeth dosežkov. »Ending Credits« je krajši inštrumental s temperamentnimi bas linijami, flamenko utripom, mogočnimi melotronskimi valovanji na akustični kitari ter z bravurozno kitarsko improvizacijo ob kateri se bodo obliznili vsi ljubitelji istočasne virtuoznosti in subtilnosti. Minimalistično začinjeni »Weakness« predstavlja imeniten zaključek tega fantastičnega albuma z zanimivo rabo kitarskih efektov s čimer Opeth stopnjujejo napeto atmosfero, medtem ko Mikael tokrat pri petju občasno uporabi vokoder.
»Damnation« je predstavljal radikalen, vendar zelo uspešen prelom z dotedanjim Opeth slogom, saj je Åkerfeldtovo nadobudno tovarišijo začasno izstrelil naravnost v svet progresivnega rocka. Albumu gre, poleg fenomenalne produkcije, v prid tudi nepretencioznost, še posebno kar se tiče njegove dolžine, saj je le za malenkost presegal časovne omejitve LP-jev v režiji progresivnorockerjev iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Opeth baza privržencev je bila ob tem radikalnem dejanju, po pričakovanju, razklana na pol, tako da so bili odzivi na album sila raznoliki. Metalci z bolj 'odprtimi' glavami so bili navdušeni, da je band, ki se je artistično nenehno razvijal, poskusil nekaj novega, medtem ko so se tisti, ki so bili bolj 'kremenite' sorte, hudovali nad novim slogom, katerega niso nikakor mogli razumeti, kaj šele občutiti. Ravno zaradi slednjih Opeth niso želeli tvegati še enega podobnega, radikalnega slogovnega preobrata, zato so se na naslednjem studijskem dosežku, »Ghost Reveries«, raje odločili za 'srednjo pot', se pravi za progresivni death metal s posameznimi progrockovskimi trenutki. Na srečo pa je bil to zgolj začasen kompromis pred vnovično, izjemno uspešno vrnitvijo v progresivni rock, ki se je zgodila leta 2011 z albumom »Heritage«.
na vrh