Jeff Scott Soto se vrača s svojim petim samostojnim studijskim izdelkom »Damage Control«, s katerim dokumentira svoje nadaljnje artistično ekspresivno zorenje. V primeru Jeffa Scotta Sota v letu 2012 art prelomnic ne gre pričakovati. Še več. Niso niti zaželene. Njegov žametasti, za žanr AOR-a idealni vokalni rang z slikovito barvitostjo vred, spremlja serijo izdanih albumov različnih izvajalcev, s katerimi je Jeff sodeloval. No najbolj, pa je seveda Soto poznan po sodelovanju na prvih dveh albumih Yngwie J. Malmsteena, članstvu v švedski melodični hard rock zasedbi Talisman med letoma 1990 pa do konca skupine v letu 2007, po sodelovanju z nemškim Blackmoreom Axlom Rudijem Pellom, ponudbi vokalnih uslug na koncertih skupine Journey med letoma 2006 in 2007! Če seštevamo vse tole skupaj, postaja vse bolj jasno, da je Sota po večini skozi kariero vleklo na ozemlje stare evropske celine. Za novi album je pridobil med drugimi Soto, tudi dve imeni, ki izstopata na seznamu sodelujočih Evropejcev in sicer Jamieja Borgerja (Talisman) na bobnih ter Nallea Paehlssona (Treat, Therion) na bas kitari. Stara pajdaša in zelo zanesljiva tovariša,
In vokalist portoriških korenin se ne da! Na novem albumu se vrača k začetkom svoje samostojne studijske kariere. Njegov novi album, skrbno prežet z melodično kompaktnostjo, a bolj hreščavo produkcijo, s katero je želel Soto izpostaviti atribut živo neposrednega učinka, pa gravitira v melosu in vibraciji, na dela, ki jih je Soto soustvarjal s skupino Talisman. Da. Evropsko, recimo raje temu skandinavsko zveneči melodični rock album. Navkljub neskončnemu spisku sodelujočih na albumu, ki prihajajo v krepkem svežnju tud iz ZDA, z najbolj zvenečimi imeni , kot so Dave Meniketti (Y&T) na kitari, Mike Vanderhule (Y&T) na bobnih, Casey Grillo (Kamelot) na bobnih ter Joel Hoekstra (Night Ranger) na kitari, zadržuje album evropski – skandinavski pridih!
Seveda je vse na »Damage Control« podrejeno temu, da se lahko Sotova vokalna ekspresija na albumu izpostavi v najbolj bleščeči možni pojavi. Soto, ki je nekakšna grelno žmohtna verzija mlajšega Tobyja Hitchcocka (Pride Of Lions, solo), le da nosi Soto bo tem v krvi tudi izjemen občutek za improvizacijo znotraj soul elementov, na novem albumu ne izgublja sape, ne zaleta, kaj šele udarnega naboja, Vokalist znova nebrzdano razkazuje svoj slikoviti arzenal bogatih, v zibelko položenih karakteristik enkratne vokalne interpretacije in z njo kraljuje prav v sleherni točki vokalne ekspresije. Soto znova uspešno prepriča na albumu s svojim karizmatičnim, prepoznavnim, čarobno pretanjenim občutkom za graduirano stopnjevanje vzdušja, ki polagoma raste od kitice k refrenu, ko se hipoma zaje pod kožo v popadljivih refrenskih napevih izdelane melodije. Nasploh, ko je vodilni vokal mojstrsko opremljen in izdatno podprt s spremljavo vibrantne palete vokalnih harmonij, ki poglabljajo dinamične kontraste ujetih razpoloženjskih stanj albuma. Vse te karakteristike albuma so tiste, katere zahteva zase vsak pravi oboževalec stasa in glasa Jeffa Scotta Sota. In pevec dostavlja tudi to pot vse to na široko odprti dlani.
Album, ki je ujel v studiu grabežljivi občutek živosti zapolnjene slike zvočnega spektra, poseduje v skladbah torej bolj ali manj jasno izpostavitev klasične melodične špure, zbližane z evropskim glasbenim zaznavanjem vodilne melodije. Riffovski prijem je seveda poudarjen in album trga od bogate kitarske igre. Solaže so zapeljane v duhu, da ne trgajo kompaktne forme v kateri se razvijajo velike melodije antemskega učinka, pač pa so nastavljene na način, da antemski učinek (z vmesnim instrumentalnim »rajcanjem«) kvečjemu nagrajujejo.
Ob vsej prevoženi kilometrini, izkušnjah in seveda prirojenem talentu, ostaja za Sota le malo manevrskega prostora, da bi mu šlo lahko kaj po zlu, ko snuje svoj samostojni studijski album. In tudi tokrat je tako. Presenečenj ni, odklonov ni, novosti ni. Le potrditev artistične zrelosti s še enim prelepim klasično oblikovanim melodičnim rock albumom, ki ga razganja od nalezljive kombinacije melodične udarnosti, brez izraznih šlamparij, ali servisiranja s polovično izdelanimi skladbami, ki bi poslušalcu kradle čas (in denarni vložek v album). To pa je sfera, kjer je Soto v vokalni ekspresiji tudi najmočnejši. In to zanj zadošča. Upajmo, da možakar v svoji izredni vokalni formi zbere spremljevalno ekipo in čim prej odrine na novo Evropsko turnejo!
na vrh