Momčilo Bajagić – Bajaga, eden največjih in najbolj spoštovanih glasbenikov na področju nekdanje Jugoslavije, se je v letu 2012 vrnil z novim albumom. Po sedmih letih premora! Po kreativno navdahnjenih osemdesetih je Bajaga zadnji dve desetletji upočasnil konje in albume začenjal izdajati z medsebojno časovno distanco, vseeno pa pomeni sedem let, kolikor je že minilo od izdaje ploščka »Šou počinje u ponoć« (2005) v dosedanjem teku kariere zanj najdaljši studijski premor. A brez skrbi, nad Bajago in ekipo njegovih Instruktorjev ni padel nikakršen kreativni zastor, dolgotrajno čakanje se je namreč obrestovalo!
Nov izdelek je za slovenski in hrvaški trg izšel pri založbi Dallas, pol leta po tem, ko so pri Dallasu ponovno izdali njegove prve štiri albume in tako pripravili teren za ponovno aktualizacijo tega priljubljenega srbskega izvajalca v naših logih.
Album »Daljina, dim i prašina« zaokrožuje celota zanj prepoznavnega števila devetih skladb, ki jo za piko na i na koncu dopolnjuje še krajša radijska različica pesmi Još Jednom. Skupaj z devetim albumom Bajage & Instruktorjev je izšla še Bajagina pesniška zbirka »Vodič kroz snove«, skupek vseh dosedanjih Bajaginih besedil (seveda ne manjka niti Kad Hodaš, ki ga je napisal še za časa Riblje Čorbe), ki poprvikrat na enem mestu dokazuje, da ne govorimo samo o dobrem glasbeniku, pač pa tudi o nadpovprečno nadarjenem liriku.
Bajaga z Instruktorji je svoji prepoznavni formuli neobremenjenega mešanja pestre palete žanrov, vse od rocka, jazza, bluesa, swinga pa do popa na albumu »Daljina, dim i prašina« to pot dodal še močno čustveno konotacijo in ustvaril najnežnejši album do sedaj, pri čemer se ne morem ogniti vzporednice z njegovo nekdanjo zasedbo Riblja Čorba, ki je pred tremi leti z do današnjega dne zadnjim albumom »Minut sa njom« prav tako ustvarila svoj najsentimentalnejši album v tridesetletni karieri.
Album otvori razpoloženjska naslovna skladba Daljina, dim i prašina, ki z razigranimi akustičnimi prijemi v poslušalcu vzbudi pozitivne občutke, pa čeprav se Bajaga običajno lažje znajde v bolj melanholičnih vodah, v katere zaplava že z naslednjo skladbo Suza. Osrednjo vlogo v njej prevzame pihalna sekcija, ki skladbi lahkotnega tempa dahne dušo in tako še okrepi sporočilo ljubezenske tematike. V Mali uski haljini se Bajaga kot že ničkolikokrat prej v svoji karieri sramežljivo spogleda z jazzom in z dodatno ambientalno prisotnostjo hammond orgel še globlje zaplava retro zvoku naproti. Skladba predstavlja zanimiv izlet v neznano in Instruktorje predstavi kot artistično dozorel kolektiv, ki se ne zadovolji z naivnim stopanjem vzdolž lastnih smernic, pač pa si z jadranjem onkraj pop-rockerskega polja išče nove in nove izzive.
Osrednji del albuma je najmočnejši, saj vsebuje cel kup potencialnih radijskih hitov in predstavi Bajago v luči izjemnega ljubezenskega interpreta, in to brez kančka patetike, ki ponavadi kroji romantične napeve. Bajaga kot izjemni tekstopisec na videz preprosta sporočila zavija v celofan dvoumnosti in tako iz navidez izpete ljubezenske tematike uspe izčrpati globlji pomen. Skladbi Vreme in Ako treba da je kraj s hitro vpijajočima refrenoma predstavljata dva izmed vrhuncev albuma. Na tem mestu treba omeniti še kristalno jasno produkcijo, ki s sterilno natančnostjo skrbi za radiu prijazen zvok, pa čeprav na račun žmohtnosti, ki je v rock'n'rollu skorajda nujen! V skladbi Stari put za Novi Sad se avtor skozi ritem počasnega bluesa spominja mesta, v katerem je preživel del svoje mladosti. Verjetno je ravno blues tista zvrst, ki ga je davno tega prepričala, da je v roke prijel kitaro, zato je ortodoksna blues idila edina logična rešitev za nostalgične spomine iz svojega otroštva. Od sumraka do svitanja je najživahnejša skladba na albumu, saj v lahkotnem pop-rockerskem tempu z melodičnim večglasnim refrenom poslušalcu na obraz prikliče nasmeh. Vseskozno menjavanje razpoloženja, ki ga kroji široka paleta v isto šolsko uro ujetih žanrov, enega izmed vrhuncev doživi v skladbi Još jednom, najdaljši kompoziciji celotnega albuma, ki v latino ritmu in akustični spremljavi predstavlja sunkovit čustveni preobrat.
Zdi se, da so od vseh »mainstreamovskih« tako imenovanih jugo rock zasedb ravno Bajaga in Instruktorji tisti, ki stopajo v korak s časom, saj so neobremenjeni z nostalgičnim spogledovanjem s svojo zapuščino osemdesetih in se raje kot pogrevanju tople juhe prepuščajo toku osebnega artističnega razvoja. Leta so prinesla svoje, kitare so se umaknile bolj razpoloženjskih glasbilom in tako pripravile prostor Bajagini lirično izpovedni šoli, ki v svoji senzibilnosti seže najdlje do sedaj. Dolgo čakanje na nov album se je torej izplačalo, saj ponuja vse, kar s(m)o oboževalci od Bajage lahko pričakovali, plus še več, saj »Daljina, dim i prašina« v artistični sofisticiranosti predstavlja nov zrelostni korak na njegovi glasbeni poti.
na vrh