»Curse of the Hidden Mirror« je bil štirinajsti (in trenutno zadnji) studijski album kultnih ameriških težkih rockerjev Blue Öyster Cult. Naslednik albuma »Heaven Forbid« (1998) je nastal v času, ko so imeli glasbeni agentje v črnem podpisano pogodbo z znamenito založbo Sanctuary Records in se je za kratek čas zdelo, da se po (pre)dolgem obodbju mirovanja na začetku devetdesetih (glasbo za slabo sprejeti film »Bad Channels« iz leta 1992 bi večina članov verjetno najraje pozabila, medtem ko je »Cult Classic« iz leta 1994 vseboval na novo odigrane BÖC klasike) spet zanesljivo vračajo na sceno tudi kot studijski band.
Kitarist/pevec Eric Bloom, kitarist/pevec Donald' Buck Dharma' Roeser, klaviaturist/kitarist Allen Lanier ter oba 'sveža' člana, bobnar Bobby Rondinelli (ex-Rainbow, Quiet Riot, Black Sabbath, Riot) ter basist Danny Miranda, so imeli velike načrte s »Curse of the Hidden Mirror«, ki bi moral postati tisti Blue Öyster Cult album s katerim bi ponovili komercialni uspeh 'starih dobrih časov'. V nasprotju z velikimi pričakovanji so po izidu doživeli hladno prho in to kljub temu, da gre za povsem spodoben album, ki večkrat spomni na 'stare dobre čase'. Pričakovanja članov banda, ki so si želeli obnoviti nekdanji (zvezdniški) status, kakršnega so imeli v sedemdesetih in osemdesetih, so bila na začetku stoletja, ko so bili v koemrcialnem oziru precej težki časi za klasični in težki rock, nekoliko nerealna, saj so se razmere na glasbeni sceni od tedaj krepko spremenile (žal večinoma na slabše).
»Curse of the Hidden Mirror« vsekakor ne sodi med elito njihovih dosežkov, vendar gre v vseh ozirih za povsem posrečen, če že ne zelo dober Blue Öyster Cult dosežek z izborno produkcijo in številnimi karakterističnimi odlikami, ki razveselijo dolgoletne privržence. Bloom in Buck Dharma sta s svojima kitarama ter specifičnima vokalnima pristopoma odigrala ključno vlogo, da album zveni tako kot se šika, medtem ko je pri pisanju besedil pomagal John Shirley, priznani pisec znanstvenofantastične (cyberpunk) literature tako, da so teme posameznih skladb večinoma tipične za neuničljive glasbene agente v črnem.
»Dance On Stilts« se odpre s krepkim rifom in nekoliko bluesy pridihom, nakar s pomočjo Buckovega subtilnega pevskega pristopa in prefinjenih ritmičnih intervalov zaplove v nadvse sproščene vode. Končni rezultat, predvsem z večglasji prepreden zaključek, je navdušujoč, čeprav »Dance On Stilts« kot celota ni na izjemni ravni nekaterih odličnih otvoritvenih del iz slavne preteklosti. »Showtime« izpostavi eno najmočnejših BÖC orožij - vokalne harmonije. Slednje lepo utrejo pot Ericovemu tradicionalno robatemu vokalu ter poskrbijo za klasični, nalezljivi refren. »The Old Gods Return« je trši dosežek z udarnimi kitarskimi pasažami, rušilnimi bobnarskimi prehodi in prepoznavno robatim Ericom v osrednji pevski vlogi, ki ustvari zaželen kontrast. Naslednja skladba, »Pocket«, je bila edini single z albuma. Ustvarjena je bila z jasnim namenom, da postane hit, kar ji je žal spodletelo. V primeru, da bi izšla kakšnih petnajst let prej, bi gotovo doživela veliko večji odmev, saj gre za klasični BÖC križanec med hard rockom in melodičnim rockom z Buckom na glavnem vokalu in vrhuncem v hitro nalezljivemu refrenu.
Umazani in nekoliko klišejski hard rocker »One Step Ahead Of The Devil« je prepričljivo najšibkejši dosežek na albumu, saj gradi predvsem na ostrini srditih kitarskih pasaž in Ericovem pevskem robantenju, medtem ko mu obenem manjka pričakovane emocionalne globine, kar ne popravi niti za običajne BÖC razmere povsem povprečen refren. »I Just Like To Be Bad« je prav tako eden manj navdahnjenih trenutkov albuma, čeprav ima nekoliko bolj razgibano strukturo od predhodnika, spodobne klavirske pasaže in spodobno ritmične preskoke. »Here Comes The Feeling«, ki seveda nima nobene povezave z istoimensko klasiko skupine Asia, pa predstavlja enega izmed »Curse of the Hidden Mirror« vrhuncevv ob katerem se bodo obliznili vsi častilci preteklih BÖ klasik z Buckom v glavni vokalni vlogi kot sta denimo »Dancin' In The Ruins« ter »Perfect Water«. Subtilni in obenem nostalgični refren predstavlja čisto ambientalno in aranžersko zmago.
Skladba »Out Of The Darkness« opomni, da lahko tudi takšen večni vokalni 'grobijan' kot Eric poksrbi za izjemno subtilno atmosftero. Kljub počasnemu ritmu gre za še eno nadvse všečno delo z vrhuncem v mogočnem, večglasnem refrenu, medtem ko je potrebno izpostaviti tudi prefinjene klavirske aranžmaje in odlično kitarsko solažo. Nekoliko funkovski »Stone Of Love« za katerega je napisal besedilo stari sodelavec Richard Meltzer, je še ena izjemna stvaritev sredi katere vnovič blesti Buckova izjemna vokalna karizma, medtem ko zlasti v refrenu navdušijo izjemne vokalne harmonije.
Izmed udarnejših del izstopa »Eye Of The Hurricane«, kjer poveljuje Ericov razdraženi vokal s klimaksom v mogočnem refrenu. Skupaj z rušilnimi bobnarskimi prehodi in zloveščim osrednjim aranžmajem nedvomno sodi med »Curse of the Hidden Mirror« vrhunce. »Good To Feel Hungry« predstavlja nepričakovano kompleksen in obenem zabaven zaključek albuma s pestrimi, funkovskimi bas linijami in nekoliko jazzovskimi aranžmaji, medtem ko Ericov vokal počasi gradi vse bolj dramatično in obenem skrivnostno vzdušje. Posebno presenečenje predstavlja tudi sočna Lanierova solaža na Hammond orglah, kateri se v nadaljevanju pridruži še Buckova razposajena kitarska improvizacija.
»Curse of the Hidden Mirror« je resda vseboval nekaj kakovostnih nihanj, vendar je bil v celoti gledano še vedno navdušujoč dosežek, ki je zagotavljal zvrhano mero poslušalskih užitkov za večino dolgoletnih Blue Öyster Cult privržencev. Po solidnem »Heaven Forbid« so se še bolj približali nekdanjim standardom, vnovič dokazali, da so ostali zvesti svojemu prepoznavnemu skladateljskemu pristopu in da je specifična, 'konspirativna' ambientalna magija še vedno prisotna v njihovem zvoku. Toda razočaranje članov banda nad komercialnim neuspehom albuma je bilo tako veliko, da Blue Oyster Cult privrženci že od leta 2001 zaman čakajo na nov studijski dosežek, medtem ko se njihovi ljubljenci osredotočajo samo še na koncertne nastope, pa še to pretežno samo na domačih, se pravi ameriških tleh. Okdar so leta 2002 prenehali sodelovati s Sanctuary Records še vedno nimajo podpisane pogodobe z (novo) založbo.
na vrh