Hackett, Steve: Cured

Pred izidom tega izdelka je moral gospod Hackett pošteno pasti na glavo ali pa je bil ta album posledica post-travmatičnega stresa po prevelikem gledanju brazilskih limonad na zahtevo njegove prikupne družice. "Cured" je namreč pomenil dramatično zvokovno prelomnico v Steveovi dotedanji karieri s katero je presekal s simfonično usmeritvijo in mistiko svojih prvih štirih (in v očeh večine njegovih privržencev tudi najboljših) albumov ter se za nekaj časa usmeril v drugorazredni AOR/pop rock z zgolj občasnimi zvokovnimi spomini na preteklost. S to potezo s katero je pošteno odtujil svoje dotedanje privržence, precej neuspešen pa je bil tudi pri privabljanju tedaj še rojevajoče se MTV generacije, je odločno zakorakal v 80-a ter vpil nekatere najbolj cenene zvočne tehnologije tistega obdobja. Pri snovanju "Cured" je več kot očitno želel na vsak način presekati s svojo preteklostjo, predvsem z vsemi simfoničnimi vplivi svoje nekdanje skupine, ter na vsak način osvojiti ameriški glasbeni trg, ki ni nikoli razumel "rahlo ekscentričnega" britanskega kitarista. Največja ironija je ležala v tem, da so Steveu zadišali komercialni glasbeni trendi tistega časa v letu, ko so njegovi nekdanji Genesis kameradi že doživljali huronski uspeh po preobratu k radijskim valovom precej bolj dostopnim melodijam. Medtem, ko so slednji dosegali vrhove glasbenih lestvic, je Steve v vlogi pop rock izvajalca, povsem upravičeno, popolnoma pogorel.

Da bi uveljavil novo zvokovno usmeritev in bi med snemanjem prišel skozi čimbolj poceni, se je lotil temeljite rošade dotedanje spremljevalne zasedbe. Tako je pred izidom tega albuma, razen svojega brata Johna na flavti in klaviaturah in klaviaturista Nicka Magnusa, odslovil celotno ekipo, ki je z njim sodelovala na odličnih albumih "Spectral Mornings" (1979) ter "Defector" (1980). To se je izkazalo za veliko napako in končni rezultat je bil izjemno šibek album, ki je ob izidu razočaral večino njegovih dotedanjih privržencev. Tudi po preteku let pa ni vtis nič kaj boljši in kljub trudu, da bi iz njegove glasbene vsebine izpostavil čim več pozitivnega, se je bilo na koncu treba sprijazniti s tem, da je "Cured" najbolj masten madež v Steveovi celotni karieri.

O glasbeni sladkobnosti "Cured" lepo namigne že posmeha vredna naslovnica na kateri od mističnih silnic ozdravljeni Steve v ceneni srajčki sedi pred eksotičnim koktajlom, čakajoč na sladoledek medtem, ko čukasto zre proti kameri za, katero je skoraj zagotovo stala njegova brhka brazilska družica Kim Poor. Tej je bila fotografija svojega izvoljenca tako všeč, da je prvič in zadnjič v Steveovi diskografiji, prekinila tradicijo in pozabila naslikati naslovnico albuma. Je pa tako, če ne drugega, vsaj ustvarila favorita za najslabšo naslovnico v zgodovini progresivnega rocka.

Največji problem "Cured" je v tem, da je Steve želel na vsak način odpeti vse glavne vokale. To ne bi bil noben problem, če Steve v tistem času ne bi bil še sila povprečen pevec, sploh kar se tiče prikladnosti njegovega vokala za pop rock/AOR skladbe. Če pustimo ob strani vseprisotno osladnost barve njegovega vokala ta pogosto zveni precej razglašeno za kar je delno kriva tudi slaba produkcija. Drugi problem je obupna ritem linija, predvsem nenaravni in plastični zvok bobnov. Namesto organskega zvoka pravih bobnov je bila uporabljena umetna ritem linija, ki danes zveni izjemno arhaično, nenaravno pa je gotovo zvenela tudi ob izidu albuma. Tretji problem pa je bila šibka produkcija, ki je naredila največjo škodo, kot že omenjeno, prav Steveovim vokalnim delnicam. Tudi aranžmaji posameznih skladb niso bili kdo ve kako bleščeči in večina del trpi za vsesplošnim pomanjkanjem ustvarjalne domišljije. Nick Magnus nikakor ni navdušil s prevladujočim sintetičnim zvokom svojih klaviatur. Medtem pa je kitarskemu maestru na večini del proti vsem pričakovanjem preprosto zmanjkalo domišljije. Njegovo kitaro Magnusove linije sintetizatorjev včasih celo popolnoma povozijo.

V detajle večine skladb na "Cured" se nima smisla spuščati saj gre v najboljšem primeru po večini za izjemno povprečne, če že ne podpovprečne stvaritve. Prve tri skladbe, "Hope I Don't Wake", "Picture Postcard" ter "Can't Let Go", so podpovprečni primerki lahkotnih pop rock skladb z osladnimi vokalom, naivnimi besedili, obupnim plastičnim ritmom in preprostimi, a repetitivnimi melodijami. Še Steveove kitarske pasaže pogosto zvenijo umetno in popolnoma brez domišljije. Sicer obupno patetična "Picture Postcard" vsebuje vsaj spodobno solažo na saksofonu medtem, ko je "Can't let Go" popoln dolgčas in bi bila v najboljšem primeru podlaga za zvočno ozadje kake drugorazredne romantične nanizanke tistega časa. Vse stvaritve na albumu kljub temu niso bile popolnoma za na stranišče. Steve je tako uspelo poustvariti nekaj pretekle simfonične briljantnosti na solidnem inštrumentalu "The Air Conditioned Nightmare" na katerem je ponudil nekaj svojih značilnih klasicističnih kitarskih pasaž in solaž. Tudi delnice sintetizatorjev so bile tu dobro položene na Steveove dramatične kitarske pasaže. Predvsem pa navduši njeno dramatično in nekoliko mračno vzdušje s kakršnim je navduševal na svojih preteklih izdelkih.

Sledi "Funny Feeling", še eno jokavo AOR skrpucalo s plastičnim ritmom, solzavim vokalom in neokusnimi linijami arhaičnih sintetizatorjev, ki v najboljšem primeru zveni kot kaka drugorazredna stvaritev The Alan Parsons Project. Zato pa je "A Cradle Of Swan" nadvse lep inštrumental na akustični kitari s Steveovimi prepoznavnimi klasicističnimi linijami, kakršne se je na tem albumu ves čas pogrešalo. Stvari se še izboljšajo z odlično "Overnight Sleeper", ki je zlahka najboljše delo na albumu in spet nekoliko obudi magijo večine Steveovih dotedanjih del. Če ne bi bilo znotraj kompozicije obupne, plastične ritem linije in Steveovega razglašenega vokala bi jo lahko celo uvrstil med eno izmed najboljših stvaritev Steveove kariere. Dramatične baročne kitarske pasaže so ves čas na visoki ravni medtem, ko klaviature uspešno gradijo napeto vzdušje. Zaključna "Turn Back Time" pa je še ena sila povprečna in solzava balada, ki zagotovo ne uspe izboljšati končnega vtisa o albumu in še najbolj zveni v vlogi uspavanke po dolgočasnem filmu.

"Cured" je brez dvoma najslabši izdelek v Steveovi celotni karieri (temu negativnemu slovesu se približa edino prav tako izjemno šibki "Till We Have Faces", 1984) ob poslušanju katerega se bo obrnil želodec tako progresivno rockovskim petičnežem kot ljubiteljem kakovostnega melodičnega rocka, sicer ciljne skupine ob izidu tega izdelka. Steve je z njim ustvaril popolnoma ponesrečen in brezdušen eksperiment s podpovprečno produkcijo, obupno ritem linijo, izjemno povprečnimi vokali in prav nadležno avreolo težnje po komercialni privlačnosti na vsakršen način. Zgolj trije svetlejši trenutki, ki v primerjavi z večino njegovih najboljših del niso kdo ve kaj posebnega, so veliko premalo, da bi rešili splošni vtis in bi album zavarovali pred negativistično obarvano kritiko. "Cured" tudi po testu časa ostaja ponesrečen eksperiment nenadne težnje po hitri komercialni dopadljivosti ter temen madež Steveovega ustvarjalnega opusa, s katerim se, razen najbolj predanim privržencem kitarskega mojstra, ni potrebno pretirano obremenjevati. Njegova nenadna preobrazba v pop izvajalca je bila na srečo kratkotrajnega veka in tako maestrovemu ugledu ni povzročila hujših posledic.