Caravan so na prelomu sedemdesetih doživljali artistični zenit, medtem ko je bila njihova priljubljenost v številnih zahodno in srednje-evropskih državah, kjer so brez težav polnili prestižna koncertna prizorišča, na vrhuncu. »Cunning Stunts« je bil šesti studijski album teh samosvojih pionirjev progresivnega rocka. V skladu s tradicijo imenitnih predhodnikov »If I Could Do It All Over Again I Would Do It All Over You« (1970) ter »For Girls Who Grow Plump In The Night« (1973) je vseboval naslov s seksualno žgečkljivo besedno igro. »Cunning Stunts« je namreč besedna igra na »Stunning Cunts«, kar pomeni, da progresivno rockovski prvaki iz Canterburya niso niti malo popuščali s pogrevanjem svojega značilnega, seksualno provokativnega, pogostokrat pa tudi s črno barvo premazanega humorja. Originalni naslov albuma bi moral biti »Toys in the Attic«, vendar so jih pri tem prehiteli Aerosmith.
»Cunning Stunts« je bil tudi njihov prvi studijski album z basistom/pevcem Mikeom Wedgwoodom. Slednji se jim je pridružil v času koncertnega albuma »Live at the Fairfield Halls, 1974« (uradno je izšel šele leta 2002), ki je bil njegov prvi posneti dokument s Caravan. Wedgwood je dostojno nadaljeval dediščino bas kitarskih odličnikov Richarda Sinclaira in Johna Perrya ter občasno pomagal kitaristu/pevcu in neformalnemu šefu skupine Pyeu Hastingsu pri petju vokalnih linij.
»Cunning Stunts« je predstavljal uspešno slogovno nadaljevanje preteklih fusionistično začinjenih podvigov, kar pomeni, da gre za nadvse okusen kolaž udarnega rocka, jazza, simfonike in folka s tem, da je bilo na določenih skladateljskih dosežkih moč zaznati rahel vpliv nekaterih tedanjih glasbenih trendov na čelu s funkom, kar pomeni, da je ponekod slišna tudi prisotnost zgodnjih disko ritmov. Tudi progresivno rockovska super epska suita ne manjka. To pot se nahaja v podobi zaključne mojstrovine »The Dabsong Conshirtoe«, brez dvoma nosilnega dosežka celotnega albuma. Slednja je razdeljena na šest izrazito variabilnih in kompleksnih sekcij, kjer aranžersko-tehnične veščine prvakov canterburya zablestijo v najboljši možni luči, zato se lahko postavi ob bok njihovim najboljšim prog rockovskim epom.
Caravan so poleg izjemnih tehničnih veščin vselej posedovali izjemen občutek za kreiranje melodičnih, simfonično zasoljenih aranžmajev, medtem ko jih je nepogrešljiv občutek za obešnjaški humor in izrazit pozitivizem delal povsem unikatne v canterburyski druščini sorodnih skupin. Vse te vrline v polni luči zasijejo že na uvodni poslastici »The Show Of Our Lives«, ki predstavlja izjemno zmes melodičnih vokalnih harmonij in eteričnih simfoničnih aranžmajev v domeni legendarnega Davea Sinclaira. Pyeva dolgometražna kitarska solaža je sredi svečane atmosfere in slavnostnih harmonij, kar še spodbuja donenje zvoncev, poskrbi za izdatno globino te Caravan klasike. Tudi »Stuck in a Hole«, še en primerek seksualno začinjenega obešnjaštva, je že zdavnaj ponarodel Caravan zimzelen, številnih razposajenih ritmov, kjer izrazito izstopa ponorela viola v režiji Geoffreya Richardsona. Vokalne harmonije so vnovič briljantne, medtem ko gospod Sinclair poskrbi za izdatno mero klaviaturskega duhovičenja na mini moogu.
Na simfonično stesani ljubezenski baladi »Lover«, kjer vokalno štafeto prevzame Wedgwood, je prek elegantnih klavirskih aranžmajev, ki se z vpadom dodatnih klaviatur in električne viole prevesijo v pravcato orkestralno veličastje, moč začutiti tudi sapico glama. Wedgwoodov vokal je zelo podoben Hastingsovemu, le da je za eno oktavo nižji, zato ju je včasih precej težko ločiti med seboj. Sledi prelitje neposredno v »No Backstage Pass«, burleskno aluzijo na travmatične posledice pretirane slave, ki je precej bolj melodramatično obarvan dosežek. Pyeov eterično obarvani vokal uspešno stopnjuje spokojno uvodno ambientalno magijo, medtem ko ga v ozadju zavzeto spremljajo variabilni simfonični okraski in Wedgwoodove rožljajoče bas linije. Precej ljubiteljev canterburya oz. progresivnega rocka nasploh pogosto pozablja, kako imeniten kitarist je bil (in je še vedno) gospod Hastings in na tej skladbi se to prek še ene izjemne solaže vnovič pokaže. Na funkovsko obarvanem eksperimentu »Welcome the Day«, kjer se na glavnem vokalu spet na prepričljiv način preizkusi Wedgwood, se že skorajda približajo disko ritmom, še preden je to postalo zares popularno.
Posebno pozornost si zasluži ponovna izdaja »Cunning Stunts«, katera poleg alternativne verzije »Stuck in a Hole« vsebuje še dve zelo zanimivi stvaritvi, »Keeping Back My Love« in izvrstno koncertno izvedbo epske mojstrovine »For Richard«, katera se je že od prvega dne zapisala med Caravan koncertne klasike. Ta fusionistični zimzelen je bil posvečen originalnemu basistu/pevcu Richardu Sinclairu, sicer Daveovemu bratrancu, kateri je kasneje zaslovel tudi kot član skupin Hatfield and the North, Camel ter Caravan of Dreams.
Iz ne povsem pojasnjenih vzgibov »Cunning Stunts« velikokrat ostaja spregledan, kadar se našteva najboljše studijske dosežke odličnikov canterburya. Caravan so se namreč tedaj še vedno nahajali na artističnem vrhuncu in utrjevali svoj položaj, medtem ko so številni bolj popularni prog rockovski vrstniki v artistično-komercialnem smislu počasi začeli drseti navzdol. Morda je bila vsebnost 'sodobnejših' elementov funka kriva, da so številni prog puristi ponavadi precej zadržani do te klasike ene najbolj vsestranskih, unikatnih in pozitivističnih skupin v povesti eksperimentalne glasbe. Po »Cunning Stunts« je Dave Sinclair vnovič zapustil Caravan ter za kratek čas sodeloval s skupino The Polite Force. Njegova zamenjava je postal Jan Schelhaas (ex-National Head Band, Gary Moore, kasneje Camel).
na vrh