»Crystal Ball« je bil šesti studijski izdelek v režiji mojstrov arena rockovskega pompa iz Chicaga. Styx so se ob njegovem izidu nahajali sredi prve pomembne prevetritve postave, saj je Johna Curulewskega, ki se je nenadoma odločil postati družinski človek, zamenjal mladi kitarist in pevec Tommy Shaw. Slednji je s svojim odličnim, unikatnim vokalnim pristopom prinesel še večjo zvokovno dinamiko in popeljal skupino proti novim, še neodkritim artističnim dimenzijam. Njegova barva glasu je bila ravno nekakšna vmesna pot med klaviaturistom/pevcem Dennisom DeYoungom in drugim kitaristom/pevcem Jamesom Youngom. Hkrati pa je še znatno izboljšal vizualno podobo skupine, kar je bilo za z uspešnim medijskim trženjem obsedene Američane že od nekdaj izjemno pomembno, saj so skladno s preoblikovanjem zvoka v bolj melodično rockovske sfere, kjer ni manjkalo ljubezenskih balad, pod odre nepričakovano privabili tudi zaznaven delež ženskega občestva.
Navkljub temu, da so se Styx v obdobju »Crystal Ball« začeli slogovno in produkcijsko vse bolj komercializirati, pa to na njihovo zvočno izrazoslovje ni imelo pogubnih posledic, celo nasprotno, saj so doživljali pravcati preporod in prestavili še v višjo kreativno prestavo kar se tiče doseganja visokih artističnih standardov. Zvokovna sofistikacija ob kateri ni manjkalo mogočnih, večglasnih napevov in epskih melodij, je zadržala njihov izvorni, prog rockovski artizem, obenem pa je produkcija postala za tise čase neobičajno kristalno čista s čimer so se lahko pohvalile le redke sorodne skupine. S pomočjo skupin kot so Queen, ELO, Supertramp, Boston in Kansas so Styx na prelomu sedemdesetih tvorili elito t.i. arena rockovske scene.
Že otvoritveni arena rockovski standard »Put Me On« je izvrsten primerek prerojenih Styx, saj predstavlja perfektno sinhronizacijo med simfonično rockovsko sofisticiranostjo in trdo rockerskim pompom. DeYoungove simfonične teksture odlično vzdržujejo udarno celostno podobo te klasike pri čemer sta za dramatični ambient ključna temperamenten kitarski rif in razdražena pevska predstava v režiji Jamesa Younga. Tommy Shaw se medtem mimogrede izkaže s kratko, a sočno kitarsko solažo. Obenem pa na račun hipnotičnih večglasij temu udarnemu uvodu v album ne primanjkuje ambientalne mistike. Na klasiki »Mademoiselle« s katero so Styx doživeli tretji hit svoje kariere dobi Shaw prvo priložnost, da se izkaže kot velika pevska pridobitev. Njegova barva glasu je bila kot ustvarjena za radijske valove, medtem ko svoje prispevajo še spremljevalna večglasja katerim ne manjka 'Queen-ovskega' šarma.
Celo skladba z ženskim imenom kot je »Jennifer«, katere ljubezensko-spogledljivo besedilo v vokalno-lirični režiji nepoboljšljivega romantika DeYounga zveni nekoliko klišejsko, je v režiji Styx inkarnacija osupljive epike in multi-harmoničnega pompa, narejenega 'z jajci'. Eruptivni kitarski rif je na sofisticiran način podmazan z mogočnimi večglasji, medtem ko svoje k odličnemu ambientu prispevajo subtilne teksture sintetizatorjev. Epska naslovna skladba je daleč najbolj priznana in priljubljena klasika na albumu, saj jo Styx od njenega nastanka naprej izvajajo na sleherni turneji. To pravzaprav ni nobeno presenečenje, saj gre, predvsem po zaslugi fenomenalne Shawove pevske predstave, za še en epski zimzelen z mogočnim, večglasnim refrenom veličastnih ambientalnih razsežnosti. Mistika, dramatika in pomp se vnovič združijo v perfektno kohezijo. Pomp rockerska intenzivnost v glavnem refrenu vedno znova jemlje dih. Pri tem pa melanholično zasoljene dualne kitarske harmonije ter umetelno položene sintetizatoske finese ves čas vzdržujejo še bogat prog rockovski pečat te klasike.
Blues rockerski »Shooz« na katerem se Shaw poleg opravljanja vloge glavnega pevca preizkusi tudi na slide kitari s svojo umazano, hedonistično naravo kar precej izstopa v primerjavi z ostalimi skladbami na albumi. Shawovo slide solažo usklajeno, na klasičen bluesovski način nadgradi Young, medtem ko se v ozadju slišijo tleski prstov. DeYoungov »This Old Man«, katerega je posvetil svojemu očetu, v primerjavi s predhodnikom predstavlja vnovičen preobrat za 360 stopinj, saj se z njim Styx na račun bogatih akustičnih aranžmajev in vokalnih multiharmonij ponovno vrnejo v čarobno dimenzijo mistike in epike. Vse skupaj spremljajo še militaristični ritmi koračnice na Panozzovih bobnih in prebrisane pasaže na mini moogu, ki jo popeljejo na navdušujoče simfonično prog rockovske ambientalne poljane.
Vrhunec albuma pa predstavlja zaključni kompleksni ep »Clair De Lune/Ballerina«, ki je v osnovi prog rockovska mojstrovina s klasicističnim utripom. DeYoungova na klavirju servirana adaptacija DeBussyeve klasike »Clair De Lune« služi kot uvod v epsko zadušnico »Ballerina«. Simfonične pasaže na klavirju in sintetizatorjih se sčasoma zlijejo z jokakočimi harmonijami na slide kitari pri čemer DeYoungov vokal ves čas lepo vzdržuje hipnotično dramatiko te Styx relikvije. Tako, kot je to bilo že od nekdaj v tradiciji te legendarne skupine, njen ambient doseže vrhunec v refrenu sredi katerega kraljujejo pompozna večglasja, ki skladbo počasi in uspešno pripeljejo v iztek.
Mojstrovina »Crystal Ball« je ob izidu predstavljala novo poglavje v karieri chicaških mojstrov arena rockovske eklektičnosti in sofisticiranosti. Prihod Tommya Shawa je še okrepil njihove že do tedaj bogate zvočne manevre in jih potisnil v elito najboljših rockovskih zasedb tistega časa. »Crystall Ball« pa jim navkljub temu, da gre za enega najboljših dosežkov njihove kariere še ni prinesel širšega komercialnega uspeha in je žal še dandanes marsikdaj spregledan, saj je v marsičem predstavljal uverturo pred naslednjim studijskim dejanjem s pomočjo katerega so Styx dokončno zavzeli valove tedanjih radijskih postaj in postali v dobrem in slabem glavni ljubljenci ameriške rockovske publike.
na vrh