Crusade predstavlja zadnjega od treh Mayallovih albumov, ki so v druščino največjih tako uspešno lansirali kitariste kot sta Eric Clapton in Peter Green. Kot zadnji se na pota nesmrtnih odpravi Mick Taylor, ki je zaradi fenomenalno opravljenega dela svojih dveh predhodnikov verjetno imel še najtežje delo. Kakorkoli že, opravil ga je z odliko, kar ob vedno odličnemu Johnovemu delu, ter že pregovorno suvereni spremljevalni godbi, že v naprej priča o odličnemu albumu.
Mayall se tudi tokrat predvsem zanaša na priredbe starih blues skladb, seveda pa ne manjka tudi avtorskih pesmi, med katerimi že tradicionalno prevladuje čustveno nabita tematika. Še posebnega občudovanja pa je vredna lahkotnost, s katero se Mayall loti predelav prej omenjenih zaščitnih simbolov blues glasbe. Ena takih je naduta lepotica Alberta Kinga, ki ob malce mehkejši ritem sekciji vseeno uspe ohraniti neizprosnost izvirnega "beata". Že s prvim Taylorjevim nastopom, nam mladenič razkrije svojo "taktiko", ki v večini temelji na malenkostno zasanjani, ter zato toliko manj ostri interpretaciji. Tako da marsikomu na prvi pogled njegov pristop mogoče deluje malce izgubljeno, kar pa je lahko zelo varljivo, saj nas s nadaljevanjem skladbe, ko se naša ušesa počasi navadijo na njegovo mehko kitarsko igro, fant brez kančka dvoma prepriča. Stand Back Baby je optimistična, ter verjetno tudi zato precej kratka stvaritev, ki služi predvsem za zapolnjevanje prostora, saj poleg vrtenja okoli klasične blues fraze, ne ponudi ničesar pretresljivega. Za razliko od My Time After A While. Ta interpretacija Buddy Guy klasike nosi v sebi takšen čustven naboj, ki človeku daje občutek, kot da še sam Mayall s težavo zadržuje svoje solze. No, če že John ne joče, potem za solze s svojo solažo poskrbi Taylor, medtem ko piko na i postavi Mercerjev solo saksofona.
Po vseh teh mukah se nam toliko bolj prileže razgibana Snowy Wood, sicer edina izpod peresa dvojice Mayall – Taylor. Gre za idejo zelo podobno Stand Back Baby, le v tokrat veliko boljši "eksekuciji", kjer vokalno odsotnost s svojim zabavnim igranjem tokrat lepo kompenzira Taylor. Sigurno lepotica albuma! Man Of Stone se predstavi kot kratko dvorišče, kjer svoje različne poglede na svet neumorno izmenjujeta Mayallova ustna harmonika ter povsod prisotni saksofon. To razposajeno komunikacijo predrzno prekine otožnost skladbe Tears In My Eyes. Gre za nasploh eno boljši Mayallovi stvaritev, ob kateri vam ne preostane nič drugega, kot da v popolno nemoč obsedite pred svojim hi-fi jem. Glasba, ki v svojem enostavnem tonu pove o vas marsikaj, česar verjetno še sami niste vedeli. Pri vseh teh priredbah seveda ni moč uiti vplivu velikega Freddija Kinga. Njegova Driving Sideways predstavlja možnost pobega za Taylorjevo dušo, medtem ko so tu prvega resnejšega poplesavanja deležne Mayallove klavirske tipke. Odlična ritmika, ki vas ne bo pustila ravnodušne. Naslednja Death Of J. B. Lenoir predstavlja nekakšno simbolično zahvalo še eni blues legendi, ki jo je Mayall zelo cenil. Mračna skladba, katere temačno vzdušje se na račun težkih tonov saksofona še dodatno obremeni. Sledi I Can't Quit You Baby, stara Otis Rush uspešnica, katere avtor pa je Willie Dixon. Trenutek, ki je še najbolj pisan na kožo Taylorjevi zasanjanosti. Njegovi lahkotni in enostavni toni, ki so čisto nasprotje Claptonovega in Greenovega načina, lepo zaokrožujejo celotno sliko albuma. Fantu je definitivno uspelo ujeti nek svojevrstni pristop, neenak svojima slavnima predhodnikoma, za kar si sigurno zasluži obilo hvale.
Pri Streamline Taylorjevo mesto zasede neumorni saksofon, kateremu se tu na samem zaključku albuma tečnoba le obrestuje. Mayall si tokrat za svoj solo izbere hammond, ki pa ne uspe zapolniti vakuma nastalega zaradi Taylorjeve odsotnosti. Tako Taylor reši situacijo s Me And My Woman drugega Kinga, tokrat B.B.-ja. Najboljše pa nam družba prihrani za na konec. Govora je o energični Checkin' Up On My Baby Sonny Boy Williamsona. Neverjetna verzija, ki od energije poka po dolgem in po čez, odlično zaključi album, ki lahko danes brez problema ponosno stoji ob boku nepozabnih biserov Bluesbrakers With Eric Clapton ter A Hard Road!
na vrh