»Crusising with Ruben & the Jets«, eden izmed 'lahkotnejših' dosežkov iz zgodnjega ustvarjalnega obdobja legendarnega ameriškega skladatelja, kitarista, pevca, producenta, režiserja in družbenega satirika Franka Zappe ter njegove spremljevalne zasedbe The Mothers of Invention, za svojo relativno preprosto glasbeno podobo skriva zanimivo konceptualno ozadje. Ta album, ki je nastal kot glasbeno posvetilo doo-wop in rock'n'roll zasedbam, katere je Frank poslušal v svoji mladosti, sredi petdesetih, je bil pravzaprav del obsežnega projekta 'No Commercial Potential', ki poleg »Cruising With Ruben & The Jets« med seboj povezuje še albume »We Are Only In It For the Money« (1968), »Lumpy Gravy« (1968) ter »Uncle Meat« (1969).
Njegov koncept se, podobno kot The Beatles klasika »Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band« (1967), ki je bil po besedah Paula McCartneya njihov odgovor na Zappa in The Mothers of Invention prvenec »Freak Out!« (1966), vrti okrog fikcijskega banda Ruben & the Jets. Najstniški doo-wop band pod vodstvom izmišljenega šefa Rubena Sana (za njegovo podobo so uporabili kar črno-belo fotografijo mladega Franka), katerega člani so mehiški Američani, je nenadoma spremenjen v antropomorfne, bevskajoče in cvileče ljudi-pse s podolgovatimi gobci in absurdnimi pričeskami. Člani banda morajo nato v borbi za preživetje pred izbrano publiko igrati osladne ljubezenske skladbe in to do konca svojih dni. Franku se je ideja o ljudeh s pasjimi glavami, ki so upodobljeni na naslovnici albuma, porodila zaradi tega, ker je bil od nekdaj navdušen bralec stripov, predvsem tistih z antropomorfnimi živalmi značilnimi za like iz Disneyevih in Looney Tunes risank, kar je kasneje še večkrat uporabil za satiro ameriške moralno propadajoče kapitalistične družbe.
Frankova poezija na »Cruising with Ruben & the Jets« je namerno infantilna in pretirano osladna, saj je Zappa od nekdaj preziral ljubezenska besedila, še posebno znotraj rock glasbe, zato se je želel nekoliko ponorčevati iz tipičnih doo-wop besedil, kar je še še posebno očitno na kompozicijah »Love of My Life«, »How Could I Be Such a Fool«, »You Didn't Try to Call Me« ter »Anyway the Wind Blows«. Slednje se med poskočnimi ritmi kar topijo od pretirane pocukranost in naivnosti značilnih za optimistična petdeseta, medtem ko so posamezne vokalne harmonije že skorajda nadležno 'gostoleče'. V ta namen je Frank kot glavnega vokalista vnovič uporabil originalnega The Mothers of Invention pevca Raya Collinsa za katerega je bilo to eno zadnjih sodelovanj s Frankom preden je leta 1969 odšel po svoje. Njegov visoki, falseto vokal je bil namreč idealen za namerno pocukrani, pretirano osladni pristop tega dosežka, ki uspešno brije norca iz nekaterih največjih klišejev zgodnjega rock'n'rolla in doo-wop glasbe petdesetih let.
Kljub temu, da večina del na »Cruising with Ruben & the Jets« vsebuje daleč najbolj preprosto strukturo v primerjavi z ostalimi Frankovimi dosežki iz tega obdobja, pa je na njem še vedno moč zaslediti nekaj kompleksnih aranžmajev in nenadnih sprememb tempa ter ritmičnih načinov značilnih za originalno verzijo The Mothers of Invention. Med ljubitelji Frankove zapuščine je najbolj znano delo na albumu vsekakor »Cheap Thrills« po katerem sta naslov dobili tudi dve 'best of' kompilaciji izdani konec devetdesetih. Posebno omembo si zaslužijo tudi pihalni aranžmaji v režiji Bunka Gardnerja in Motorheada Sherwooda, medtem ko sta imela klaviaturist Don Preston in tretji pihalist Ian Underwood na klavirju tokrat bolj obrobni vlogi. Nekatere skladbe kot recimo »Deseri« so, ironično, doživele manjši komercialni uspeh zato, ker so radijski novinarji napačno mislili, da gre za dela 'izgubljene' doo-wop skupine Ruben & the Jets. V trenutku, ko so izvedeli resnico so se jim nosovi pobesili do tal in v svojem značilnem slogu so začeli Franka z vseh strani obtoževati, da jih je prelisičil, kar je seveda takoj zanikal. Frank se je iz tega ponorčeval na naslovnici, kjer se vodja pasjega banda sprašuje 'ali ni to poslednji poskus The Mothers of Invention, ki želijo pod drugim imenom na radiu predvajati svojo usrano glasbo'. Morda še bolj nenavaden dogodek od farse z radijsko 'jaro gospodo' pa je bilo rojstvo čisto pravega banda Ruben & the Jets, ki je nastal prav zaradi tega albuma. Frank je bil celo producent njihovega prvenca, vendar je band že po drugem albumu razpadel.
Originalni miks konceptualne doo-wop burleske »Cruising with Ruben & the Jets« še dandanes spada med najbolj zanimive albume iz Frankovega zgodnjega ustvarjalnega obdobja, čeprav po artistični plati ne dosega pustolovskih in provokativnih mojstrovin kot so denimo »We're Only In It For the Money«, »Uncle Meat« ali »Hot Rats« (1969). Kasneje posneta verzija tega albuma pa je bila popolnoma zgrešena in je po nepotrebnem povzročila precej hude krvi. Frank je namreč leta 1984 sprejel precej absurdno odločitev, da »Cruising with Ruben & the Jets« izda na novo, skupaj s spremenjenim basom in bobni v izvedbi tedanjih članov njegovega banda, se pravi Arthurja Barrowa ter Chada Wackermana, namesto Roya Estrade in Jimmya Carla Blacka. Slednja sta skupaj z Bunkom Gardnerjem proti Franku zaradi te poteze vložila celo tožbo, vendar brez kakšnega uspeha. Frankovo 'mešetarjenje' z remiksom albumov »Cruising with Ruben & the Jets« ter »We're Only In It For the Money«, kar je najbrž kasneje obžaloval, je bila ena redkih nespametnih odločitev v njegovi izjemno bogati glasbeni karieri. Tudi najboljši včasih 'ustrelijo mimo'.
na vrh