Mike Oldfield nas je v preteklosti že ne vem kolikokrat očaral s svojimi vrhunskimi kompozicijami, na katerih se najde nekaj za vsakogar. Mene osebno je vedno očaral s svojimi čustvenimi skladbami, kot so Ommadawn, Incantations, Celt, itd., kjer je njegova izvrstna igralska tehnika podrejena ustvarjanju čudovitih atmosfer in melodij. Oldfield je dandanes verjetno še vedno najbolj znan po Tubular Bells, vendar pa je po izidu tistega ključnega prvega albuma izdal še kopico pomembnih izdelkov, in eden izmed njih je prav gotovo tudi Crises.
Na tem albumu se, podobno kot že na nekaterih prejšnjih izdelkih, pokaže Oldfieldova tipična poteza, da na ploščo uvrsti eno dolgo delo in nekaj krajših, bolj komercialnih pesmi, ki mu garantirajo večjo komercialno prepoznavnost in večjo podporo založbe. Poleg tega na Crises nastopa še kopica velikih glasbenikov, ki so prav gotovo še dodatno pripomogli k večjemu uspehu plošče.
Naslovna skladba je tipično Oldfieldovo delo, s čudovito bero melodij, ki spadajo v raznovrstne žanre - simfoničen rock, pop, čisti rock, folk in še kopica drugih žanrov. Struktura kompozicije postane jasna v zadnjih trenutkih, ko se ponovi otvoritvena tema in se zaključi krog. Ta krožna struktura je tipična za veliko njegovih daljših stvaritev. To je neka lastnost, ki ga loči od ostalih in zaradi česar je tako imeniten skladatelj. Še ena značilnost te izjemno kvalitetno strukturirane skladbe, ki niti za trenutek ne postane dolgočasna, je, da v prvih minutah v ozadju slišimo temo iz Tubular Bells, njegovega najbolj znamenitega izdelka. Crises je magičen uvod v album in ena najboljših Oldfieldovih kompozicij nasploh.
Moonlight Shadow je lepa pop pesmica z bolj konvencionalno strukturo (vsaj napram Crises) in s slastnimi vokali Maggie Reilly. Njen glas tukaj neverjetno zasije in dlake se mi ob tej izvedbi vedno naježijo, kar pa ni tako presenetljivo, saj gre za mojo najljubšo pevko.
In High Places je še ena bolj preprosta pesem, kjer na vokalih slišimo Jona Andersona. Anderson je spet odličen kot ponavadi. Pesem me sprva ni prepričala, a sčasoma se mi je nekoliko nenavadna melodija prikupila in zdaj se mi zdi prav prisrčna.
Foreign Affair je še eden trenutek, kjer zablesti Maggie Reilly, ki stvar kar precej reši. Pesem je nekoliko preveč repetitivna (tudi za pop) in tudi Maggie jo le stežka dvigne na nekoliko višji nivo.
Taurus 3 je zelo dober instrumental. Je močan in dinamičen in upal bi si trditi, da je poleg Crises in Moonlight Shadow najboljša stvaritev na albumu. Izstopa predvsem odlično Oldfieldovo delo na akustični kitari.
Shadow on the Wall je pomenila še eden velik uspeh za Oldfielda, saj so jo predvajali po vseh medijih, tudi še mnogo let po izdaji. Gre za bolj hard rockersko pesem, kar za Oldfielda ni najbolj običjno, vendar pa je tudi ena izmed najslabših stvari na albumu, saj osebno ne slišim nekega kvalitetnega hard rocka, čeprav je treba priznati, da Roger Chapman opravi odlično delo.
Na tem albumu se čudovitemu multi-instrumentalistu priključi kopica imenitnih glasbenikov, kot so Jon Anderson (Yes), Anthony Glynne (ex Asia), Maggie Reilly, Pierre Moerlen (Gong), Roger Chapman (Family), Phil Spalding (GTR) in Simon Phillips (Toto, med drugim). To je dalo albumu še večji prestiž in tako je Oldfield ponovno doživel velik uspeh, za kar sta še posebej bila zaslužna hita Moonlight Shadow in Shadow on the Wall. Album je seveda s takšno postavo odigran imenitno in tudi produkcija je za tisti čas fenomenalna. Oldfieldu je tako spet uspela čudovita kombinacija ene izjemne epske stvaritve, kakršne je sposoben le on, in krajših pesmi. Mešanica progresivnega rocka in popa torej, Oldfield pa je pri obeh stvareh ponavadi bil odličen.
Na koncu koncev je treba reči, da je to čudovit progresiven album enega najboljših skladateljev v rock glasbi. V tem albumu se skriva mnogo žanrov in to ga naredi razvejanega in zanimivega. Praktično vse kratke pesmi so odlične, dolgo delo pa je eno izmed njegovih najboljših. Morda gre celo za njegov zadnji veliki album. Ne vem, morda nas v prihodnje še preseneti.
na vrh