Crimson Glory: Crimson Glory

Crimson Glory, v kolektivnem spominu že dolgo ugasla, a med ljubitelji metala z možgani, nikoli pozabljena atrakcija iz Floride, bodo kot kaže za vse čase ostali zapisani kot ena izmed tistih obskurnih, a kultnih skupin, ki bi lahko dosegla vse kar se je dalo doseči pa jim je do komercialnega preboja pošla sapa zaradi nekaterih slabih odločitev znotraj kolektiva skupine. Posledice teh nepremišljenih odločitev so na koncu privedle do tega, da danes skupina obstaja samo še na papirju in da se je vsak poskus ponovne združitve na koncu izkazal za neuspešnega. Ne glede na to je njihov kultni status v partenonu progresivno rockovske glasbe, natančneje v druščini najboljših skupin klasičnega in progresivnega metala, zagotovljen. Predvsem na račun odličnega prvenca, katerega obravnava ta recenzija ter naslednjega albuma, mojstrovine "Transcedence" (1988).

Osrednja lastnost s katero so se Crimson Glory ponašali v drugi polovici 80-ih in ki je v marsičem prispevala h kultnemu statusu v obdobju, ko je mrgolelo metalskih zasedb, ki so si bile med seboj po zvoku in imidžu podobne kot jajce jajcu, je bila lastna prepoznavnost, ki jih že od daleč ločila od glasbenih sorodnikov. Za razliko od drugih metalskih zasedb tistega časa, ki so svoj ustvarjalni navdih po večini iskale v tegobah realnega sveta, raznih srhljivkah ali fantaziji, se je njihova glasba pa tudi večina besedil, oplajala tudi s svetom znanstvene fantastike, kar pa še zdaleč ni bila edina posebnost.

Navdušenje nad vsem futurističnim in transcedentalnim je odražal tudi njihov nenavadni, teatralni imidž, ki jih je že po videzu delal za posebneže, saj so vsi člani prvotno nosili posebne kovinske maske iz srebra, katere so ves čas nosili tako med koncerti kot v javnosti in na uradnih fotografijah. Medtem, ko so na začetku kariere nosili maske čez celoten obraz (že kmalu so jih zaradi vročine ustrezno priredili, kasneje pa jih povsem opustili) je bil izjema le njihov karizmatični pevec Midnight (pravo ime John Patrick McDonald Jr.), kateremu je maska zaradi vokalnih potreb pokrivala polovico obraza.

Prav mistični Midnight pa je bil tudi glavni faktor vseh njihovih uspehov in motor skupine. Njegov izjemni vokalni razpon pa tudi operetna barva glasu je nosila številne vzporednice z Geoffom Tateom, vplivnim pevcem precej uspešnejših in prepoznavnih Queensryche. Z glasbenim izrazom slednjih, predvsem njihove zgodnje faze, večina tudi največkrat povezuje zvok Crimson Glory. Razen omenjenih vokalnih podobnosti, korenin v klasičnem heavy metalu, dejstva, da so oboji od albuma do albuma opazno spreminjali svojo zvokovno podobo in sčasoma z nekaterimi izdajami popolnoma odtujili zveste privržence, pa je ostalih povezav bolj malo. Najti je mogoče tudi vzporednice z zgodnjimi Fates Warning, čeprav nobena izmed omenjenih skupine po mojem mnenju ne doseže tiste intenzivne hiper-kintetične energičnosti kot ta buta iz stvaritev Crimson Glory.

Njihov istoimenski prvenec je Crimson Glory predstavil kot energičen kolektiv, ki je heavy metal klasične šole, katerega je poosebljal predvsem dvojni kitarski napad v domeni izvrstnih kitaristov Jona Drenninga in Bena Jacksona, botrov izvrstnih tercetnih harmonij in sanjskih solaž, podmazan z masivnim, a raznovrstnim bobnanjem Dane Burnella prek Midnightovega supersoničnega petja prestavil še za en korak naprej, kar se tiče ustvarjanja mističnih vzdušij. Med seboj ves čas raznovrstne kompozicije, ki v svojem prepletanju epske melodičnosti in naelektrene ritmične potentnosti, ne predstavljajo samo čisti pojeklenjeni marš stare šole, temveč ne skoparijo s prvovrstno teatralnostjo. Ta buta predvsem iz Midnigtovih izjemnih vokalnih predstav, bodisi, da gre za visoke note, ki prebijajo zvočni zid, bodisi za nekoliko nižje, pogostokrat agresivne delnice, ki pripovedujejo z misticizmom navdahnjene zgodbe.

Tipična predstavnika tega zgodnjega, klasično metalskega Crimson Glory stila sta že uvodni "Valhalla in "Dragon Lady", ki se odlikujeta po udarnih, a melodičnih pasažah, duhovitih solažah ter izmenjavi tercetnih harmonij med obema kitaristoma. Midnight medtem z demonstracijo svojega izjemnega vokalnega razpona potrjuje vlogo enega najboljših pevcev v povesti metala. Skupina prvič odpre okno svoje prog metalske prihodnosti s "Heart Of Steel", ki vsebuje umirjen akustičen uvod, katerega odlikuje uporaba aksutične kitare in dramatična vokalna predstava. Z vpadom sočnega rifa sledi neizogiben epski refren, ki se prek penetrajočih bobnarskih prehodov, vmesnih tercetnih harmonij in solaž, hitro zasidra v ušesa. Sledi epski "Azrael", peklenski kandidat za najboljše delo na albumu, kateri demonstrira še več ambientalne sofisticiranosti, katera bo razmah dobila na njihovem naslednjem albumu "Transcendence". Izjemne tercetne harmonije se odlično prelivajo z Midnightovimi dramatičnimi vokalnimi ekspadami in bobnarskimi rafali.

Brutalni in skorajda speed metalsko naravnani "Mayday" vsebuje kar nekaj thrasherskih podtonov prek obširne rabe dvojne bas stopalke medtem, ko je Midnigtovo petje preprosto treba slišati, da je mogoče verjeti širini njegovega vokalnega razpona. "Queen Of The Masquerade", katero bi se že lahko označilo za večji korak v prog metal, ustvari velik kontrast, saj gre za v počasnejše vode usmerjeno kompozicijo s skorajda hard rockerskim rifom. Medtem, ko srhljivo-skrivnostni vokal plete zgodbo o zamaskirani gospe v črnem, v ozadju odzvanjajo melodične Drenningove pasaže, ki sčasoma prek Johnsonove pomoči dobijo tudi kar nekaj tercetnih okraskov. "Angels Of War" je še ena zelo dobra demonstracija klasičnega metala najboljše vrste, ki znova lepo dokazuje kako je bil Midnight pomemben, praktično nenadomestljiv, za to skupino.

Tako kot so imeli to navado njihovi britanski bratranci Iron Maiden, tudi Crimson Glory zaključijo album z dramatičnim epom "Lost Reflection", verjetno kar najboljšim delom na albumu. Ta prek sofisticiranih pasaž na akustični kitari, vsebnosti okrestralnih aranžmajev na sintetizatorjih in melanholično-teatralno vokalno predstavo, nenadnemu izbruhu jeze ter vpadu agresivnih pasaž na električnih kitarah ter povratka v melanholičen zaključek, na široko odpre okno v njihovo naslednjo fazo oziroma v prog metalsko poglavje.

"Crimson Glory" je odličen prvenec iz katerega kar butata izjemna ambicioznost in energični hiperpogon mlade skupine željne izzivov in dokazovanj. Navkljub svoji visoki kvaliteti ne predstavlja kakšen presežek v zgodovini klasičnega heavy metala in prog metala, saj kar precej dolguje vsem očetom metala (predvsem Iron Maiden), je pa zato nepogrešljiv za vse ljubitelje teh dveh zvrsti in skupin kot so Judas Priest, Iron Maiden, Queensryche ter Fates Warning. Njegov doprinos na razvoj progresivnega metala je še vedno neizpodbiten in opominja na obstoj danes obskurne skupine, ki se je lahko nekoč kosala z najboljšimi svojega časa. Crimson Glory so do naslednjega albuma "Transcedence" naredili velik napredek in ustvarili svojo edino mojstrovino, prog metal klasiko in album ki uteleša enega izmed vrhuncev metal glasbe 80-ih, nato pa je sledil žalosten zaton nekdanje veličine.