Jethro Tull: Crest Of A Knave

"Crest Of A Knave" je hkrati zgodba o največji burleski v zgodovini Jethro Tull in obenem zgodba o ponovnem vstajenju klinično že napol mrtve skupine, ki se je po obupnem "Under Wraps" (1984), elektronskem sintetičnem eksperimentu, ter turneji po kateri je njihov poglavar Ian Anderson skoraj izgubil vokal, dvignila iz pepela kot mitološki ptič feniks. Obenem je ta album svojevrstna zgodba o bebavosti moderne glasbene industrije, ki pa je kljub svoji splošni nerazgledanosti in skorumpiranosti, končno sprejela eno pravilno odločitev, ki še danes buri duhove v analih popularne glasbe. Le kdo bi pozabil na znamenito in nadvse pogumno odločitev žirije, ki je leta 1987 na podelitvi grammyev "Crest of A Knave" razglasila za najboljši heavy metal album leta medtem, ko so se morali veliki favoriti Metallica obrisati pod svojimi dolgimi nosovi. Ker Jethro Tull seveda niti v sanjah niso pomislil na takšen napol znanstveno fantastični scenarij in so bili v tistem trenutku nedostopni, je v njihovem imenu nagrado prevzel Alice Cooper, ki jo je komaj odnesel živ izpred poživinjenih metalcev, ki so že grozili da bodo od ihte podrli dvorano. Tako je skupina, ki do tedaj nikoli ni dobila zaslužene nagrade iz rok glasbenih kritikov na ta način končno dobila nagrado, ki je bila pravzaprav nadomestilo za tisto za življenjsko delo. Burkaški Ian Anderson se seveda še zmeraj občasno šali na račun te prigode preko katere je zanimanje za delo legendarne skupine spet temeljito naraslo in pripomoglo k njihovemu artističnemu preporodu. Seveda Jethro Tull razen nekaterih hard rockerskih kitarskih prijemov niso nikoli igrali heavy metala in tako je tudi na "Crest Of A Knave", ki glasbeno predstavlja vrnitev k njihovim koreninam in pomemben preobrat na boljše.

Na "Crest Of A Knave" so se Tull vrnili k svojim tradicionalnim hard/folk rock elementom in jih uspešno prilagodili s produkcijo in tehnologijo tistega časa. Kitarist Martin Barre je spet dobil veliko več prostora za svoje distorzirane polete, klaviature so prej ko ne simbolične in jih je odigral kar Ian. Zelo pomemben preobrat predstavlja tudi prihod pravega bobnarja v podobi Američana Doanea Perrya, ki je še danes njihov član in kateri je nadaljeval njihovo tradicijo izvrstnih bobnarjev. Na nekaterih skladbah mu je pomagal tudi Gerry Conway (danes pri Fairport Convention), ki je bil v preteklosti sicer že član skupine, tu pa je zgolj kot priložnostni glasbenik. Zanimivo, da sta tako Gerry kot basist Dave Pegg danes spet združena kot člana Fairport Convetnion. Kljub temu, da nekatere skladbe še vedno vsebujejo programirane bobne pa so ti tokrat posneti dosti boljše kot prej. Še najslabše jo je odnesel Ianov vokal, eden unikatnih in dolgoletnih zaščitnih znakov njihove glasbe, ki je tu izgubil nekdanjo prožnost ter lep del karizme. Band je dobro izkoristil dejstvo, da je njegov vokal po barvi postal nenavadno podoben Marku Knopflerju (Dire Straits) in večina del vsebuje tisto barsko vzdušje, ki se ponavadi povezuje s to popularno skupino in njenim nosilcem.

Uvodni energetski polnilec "Steel Monkey", precej bazičen hard rocker, bi lahko v šali označil kot produkt srečanja med ZZ Top (ritem linija) in Dire Straits (vokal in kitara). Do konca navita, sprogramirana Ianova ritem mašina nosi Martinove hard rockerske krošeje zaradi, katerih ta sicer povprečna skladba nikoli ne izgubi na energetski intenzivnosti. Že takoj se lahko sliši, kako se je Ianov vokal spremenil in po barvi vleče na Marka Knopflerja. Če je žirija slišala samo to delo ni prav nič čudnega, da si je o Tull ustvarila predstavo kot o hard rock/metal bandu. "Farm On A Freeway" je veliko bolj ambiciozna, skoraj klasična Tull stvaritev, v kateri lahko po dolgem času končno spet slišimo prave bobne v izvedbi odličnega Doanea Perrya in prvič na albumu tudi Ianovo flavto, katero je na prejšnjem albumu kar precej "zanemaril". Umirjen pub rockerski začetek se prek odličnega prehoda na kitari in flavti prelije v emocionalni osrednji del, kjer smo lahko priča odlični interakciji med Martinovim rifingom in Ianovim vragolijam na flavti. Vse skupaj pa je podloženo na kompleksnem ritmu. Zagotovo eden izmed boljših trenutkov albuma. Romantični "Jump Start" prek svojega barskega vzdušja uspešno plove med folkom in hard rockom. Spet smo priča odličnim okraskom na Ianovi akustični kitari, ki prehajajo v energičnejše inštrumentalne pasaže, kjer se odvijajo dvoboji med flavto in kitaro. Izvrstna ritem linija Pegg/Conway ves čas drži korak z Martinovimi hard rockerskimi solističnimi izleti.

"She Said She Was A Dancer" je za skupino zelo netipična romantična hladno vojna balada, kjer podobnost z Dire Straits doseže svojo največjo očitnost. Glavni "krivec" za to je spet Ianov "skrokani" vokal, ki se odlično prilega v polnočno vzdušje nekega vzhodno evropskega lokala. Povsem bazičen ritem, bluesy kitara in Ianove minimalistične klaviature zagotavljajo sveto preproščino, ki bo všeč vsem romantičnim dušam. Kljub temu, da gre za tako radikalno netipično Tull stvaritev je v mojih očeh prav to njen glavni čar in po mojem se je nimajo niti najmanj sramovati saj gre za eno izmed njihovih najlepših romantičnih balad, katerih po pravici povedano ni ravno v izobilju. Šegava flavta nas uvede v "Dogs In The Midwinter", še en soliden folky hard rocker, kjer me nekoliko motijo samo programirani bobni, sicer pa je veselje poslušati na novo navdihnjeno skupino, ki je uspela svoje tradicionalne elemente prilagoditi novim izzivom. Ianova flavta lepo nese osrednjo melodijo medtem, ko Martin že dolgo ni imel tako velikega prostora za svoje umetnije. Najboljše delo in edina klasika na albumu, katero na nastopih redno izvajajo še danes, pa je brez dvoma emocionalna hladno vojna suita "Budapest", pravcati prog rockovski ep, kompleksna in večplastna skladba, polna raznovrstnih emocij, s katero so Tull dokazali, da so še vedno sposobni ustvarjati brezčasna dela. Izvrsten uvodni aranžma na akustični kitari in Ianov "Knopfler" vokal začneta plesti dramo, ki jo povečujejo nabrušene Martinove kitarske delnice, ki v kombinaciji s flavto tvorijo posebno magijo. V srednjem, inštrumentalnem delu smo priča tudi vrsti nadvse okusnih akustičnih vložkov, ki se odlično uležejo z mogočnim ritmom in umetelnem vložku violine Rica Sandersa (Fairport Convention). Ianova solaža na flavti je ena najboljših, kar jih je ustvaril v 80-ih medtem, ko mene osebno najbolj navduši tisti slastni keltski prehod na klaviaturah, ki nastopi tik pred umirjenim delom, ko se drama nekoliko poleže. Tu svojo obvladovanje akustične kitare demonstrira tudi Martin. Proti koncu se vrne osrednji motiv, ki se nato stopnjuje v iztek prek odličnih pasaž na električni kitari. To je brez dvoma tisto delo, ki je dokončno vrnilo Tull med "žive" in pokazalo, da se za njihovo usodo res ni treba več bati.

"Mountain Men" je energičen in melodičen folk/hard rocker s ščepcem etna, kjer imajo precejšnjo vlogo tudi Ianove klaviature. Zagotovo bi bil precej dolgočasen, če ne bi bilo nabrušenih pasaž na električni kitari in zanimivega, popolnoma nepričakovanega inštrumentalnega preobrata po katerem nastopi zelo lepa in melodična harmonija med vokalom, kitaro, flavto in masivnim ritmom, ki zlahka zagrabi poslušalca in ga drži do njenega konca. "The Walking Edge" ima sprva prav tako rahel etno priokus, predvsem po zaslugi inštrumentalnega uvoda na klaviaturah in akustični kitari vse do trenutka, ko se ne prelevi v solidno folk rockovsko polbalado, kjer najbolj navdušijo inštrumentalne sekcije, kjer Peggov bas lepo luknja kitarske pasaže in umirjeno, celo zaspano vzdušje. Zaključni "Raising Steam" bi lahko označil tudi kot manj ambicioznega dvojčka "Steel Monkey", kjer spet zvenijo kot kak priljubljen hard rockerski band tistega časa. Martinova kitara že dolgo ni zvenela tako preteče medtem, ko je Ianu končno uspelo programirati bobne tako, da ne iritirajo. Čeprav je tako kot "Steel Monkey" precej soliden hard rocker me rahlo moti njej več kot očitni komercialni naboj in pomanjkanje tistega pravega Tull duha. No, zelo pozitivno presenečenje pa zato prinaša "Part Of The Machine", bonus skladba s ponovne izdaje, ki je po mojem mnenju eno izmed njihovih najboljših del, ki nikoli niso izšla na albumu. Odličen folk/hard rock, osvobojen vsakršnega komercialnega siljenja, z izvrstnim keltskim motivom na flavti in akustični kitari ter sladostrastnimi pasažami na električni kitari. Sicer pa se keltski folk in hard rock motivi menjajo eden za drugim in če bi izšlo na albumu bi bilo morda celo najbolj razgibano delo na njem. Prava škoda, da so ga izpustili.

"Crest Of A Knave" ne predstavlja nikakršnega velikega koraka naprej v glasbenem razvoju skupine, ki je svoja zlata leta pustila za seboj s koncem 70-ih, a je ne glede na to zelo pomemben album, saj jih je ponovno dvignil iz blata elektronike in umestil nazaj na zemljevid progresivnega rocka. Glasbeno ga seveda nikakor ne morem umestiti med Tull klasike, upravičeno pa ga lahko štejem med ključne albume njihove zgodovine, ki so jim prinesli največji komercialni uspeh in so še danes med njihovimi najbolj priljubljenimi. Ta skoraj neverjetni preporod vsekakor ni smel ostati neopažen in skupina si je poleg vrnitve tistih fanov, ki so jih že odpisali, uspela priboriti tudi zanimanje nove generacije poslušalcev, četudi so za to potrebovali reklamo, ki jim ga je prinesel tisti kontroverzni grammy, ki bi moral biti pravzaprav podeljen za življenjsko delo in tudi za zasluge na področju glasbene inovacije in ogromnega vpliva na razvoj novih glasbenih smeri. S tega stališča si je "Crest Of A Knave" povsem zasluženo priboril nagrado za najboljši heavy metal album leta. V žalujočo črnino odeti metalčki pa ob teh besedah v jok.