Vsaka ušesa imajo svojega malarja, a verjamem, da je le malo takih, ki bi ob poslušanju četrtega izdelka nadnaravno produktivnih Mastodon čutili odvratnost, odpor ter kakršnokoli kritiko v smeri tega, da nimajo fantje več kaj povedati. Prejšnje zveri so bile mračne in brutalne, tokratna pa je malce bolj neulovljiva ter kozmično strašljivejša od utelesenih predhodnikov. Mastodon nadgradijo preteklo astralno zasnovo še z eteričnim, s četrtim elementalom zraka, kako pa ta zveni, pa deklarativno pokaže konceptualni presežek leta 2009 in nedvomno plošča, brez katerega to leto ne bi bilo tako peklensko bogato in krasno, kot je bilo.
Crack The Skye je namreč precej bolj poglobljen ali pa vsaj bolj fokusiran od predhodnikov ter na svoj pink floydovski način še bolj grozljiv, saj se vam razprejo nebesa, nakar vas do samih kosti prezebe kozmični hlad. Plošča je popolni odklon od preteklosti in, kot se je v nekem intervjuju izrazil Troy Sanders, so se Mastodon "pripeli na svoje zračne kapsule ter se ločili od zemlje, nakar smo v svojem začasnem stanju ločenosti poleteli k eteričnemu elementu vesolja in nekako kibernirali ter zasanjano postali na strehi sveta. Seciramo temno tvar, ki dominira vesolju, zavetje pa nam nudi varni oklep naše majhne orehove lupine." Kozmologija prvinskega sveta se začne počasi ohlajati in na plan privrejo asociativne naveze na sodobno kvantno fiziko, teorije črvin ter filozofske koncepte črnih lukenj, ki jih je zelo prepričljivo opisal ter v naše glave vlil že razvpiti filozof Stephen Hawking. Ločeni od telesnega se lahko predate svobodnejši razsežnosti astralnega potovanja.
Pripoved o transcendentalnemu prehajanju iz stanja popolnega primanjkljaja se nekoliko bolj kompleksno zastavi z imperativom popolne pozabe. Oblivion ploščo razklene v bolj zračni smeri, vseeno pa vas preplavijo valovi epske vznesenosti, ki se ji prek živčnih končičev v srce utira še močna mešanica tesnobe. Poletimo blizo plamenom reaktivnega sonca ter prebodemo svoj solarni pleksus, da bi poleteli iz orbite v vesolje, po tem pa se popotniki izgubimo v temni materiji vsemirja. Naš lik leti med sonci, nakar ga vsrka v črvino prostora in časa, kjer se kar naenkrat znajde v svetu duhovnega. Divinations nadaljuje z orisom občutja drvečega spajanja duhovne nesmrtne substance z lučjo, rojevanje v ta novi prej nevidni svet pa je pospešeno ter kot v agoničnemu krču ujeto v boj za prvi vdih, a so pljuča prazna. Napeto poslušanje stopnjuje enkraten splet trdnih ter rifoidno strupenih solističnih pasaž. Nesvetni bas ter vedno prisotni bobnarski ekskurzi se stopnjujejo z refrenom uglašenih grlenih čaker dvojca Sanders - Hinds. "No escape, binding spirits / No escape, trapped in time and space / Fire in the eye reminiscing majesty" izzveni kot zlovešča napoved dejanja, ki je ključno za rešitev. Rešitev, ki ga duhovni rešitelji nudijo je utelesenje v Rasputinovem telesu, telesu mračnega in mistično opevanega ruskega duhovnika mnogoterih življenj ter talentov. "The demon skin is covered in fine mist / Opened his hand in my hand / Holding my eyes to the future / Hovering above myself / Letting loose the guided / Punching these holes in my head / The space time paradigm" poje skladba Quintessence. Rasputinove oči se razprejo in nastopi čas za maščevanje svoje nekdanje smrti. Skladba The Czar govori o poskusu prevrata, intrigi, umoru ter svojevrstnemu vnovičnemu vnebovzetju.
Štiri kvartine, ki sestavljajo miselno in smiselno celoto, štiri dejanja carjeve zgodbe ter maščevanja satanu pripisanega duhovnika, so podkrepljene s strupeno sladkim zvokom orgel. Usurper vas nagovori na epski način z orgelskim introm, da bi se v gosti vel posmrtne tančice vtkale mastne kitare, ki pa tkejo dvojni šiv na navidez povsem naključen in lahkoten način. Prej vajeni desettonskih udarcev težkih distorzij sedaj začnete čutiti perseno lahki dotik harmoničnih tonov. Drugo dejanje je pobeg proč s sekvenco mantre Escape "By the light of the moon / You must escape into the deep black of the night / Fight the devil inside / Enemies poison deep within my second sight / Wasting valuable time" nakar nastopi meni najlepše dejanje skladbe - razpiranje v toolovski ritmiki ter postopni pripravi na mučeniško smrt. Martyr zapove "Ride the tides of blood / Illumination / Beauties sudden hand / Shattered crown / Stretching arms up high / We're on our way now / Leave the Czar to die". Mastodon pletejo zgdbo v sklepno dejanje popolne parabole užitka. Zadnji del je poimenovan Spiral in ta vas polni kot bi bil prenasičen z elektriko: " Spiraling up through the crack in the sky / Leaving material world behind / I see your face in constellations / The martyr is ending his life for mine". Pretresljivo in globoko! Dve duši sta se povzpeli iz umrlega Rasputinovega telesa, da bi bili posrkani skozi razpoko na nebu, modri mož Rasputin pa poskuša voditi izgubljeno kozmično dete nazaj domov. Otroka, kozmičnega rapsoda starši najdejo ter objokujejo njegovo prerano smrt. Oratorij mističnega odhajanja domov začne Ghost Of Karelia, da bi se prek Crack The Skye začeli spuščati nazaj k tlom. Boj s poslednjim elementom smrti ter teme, samim Luciferom, epsko izpoje duet Mastodonov z nadarjenim pevcem skupine Neurosis, Scottom Kellyjem. Telo žari in usta iztiskajo mrakobno napoved vnovičnega rojstva. "Weight of worlds is on your shoulders / Hear the voice of gold / I can see the pain / It's written all over your face". Nastopil je čas za rojstvo zadnjega barona, ki je obenem ponujen kot odrešenik temu svetu zblojenih idealov. The Last Baron je zadnje epsko dejanje preden dosežemo dno in ponovno razpremo oči, pretreseni od tega, kar se je spletlo v videnju izza tesno stisnjenih vek. Hipnotični ples se bliža grandioznemu stanju umiritve, potešitve apetitov ter zadnjemu paraboličnemu spustu v center bivanja tu in zdaj.
Fasciniran z bogatim, polnim, sočnim in dejansko nepričakovano dopolnjenim besediščem pripovedovane zgodbe, se lahko le zahvalim bogovom, da smo bili lahko deležni po mojem enega največjih trenutkov glasbene navdihnjenosti, s katero se je lahko Dailor dokončno poslovil od svoje pri štirinajstih prezgodaj umrle sestre Skye Dailor. Slovo je bilo presunljivo, zgodba pripovedovana v tokratnem četrtem ciklu trenutkov pa tako prekleto sklenjena, da bi le težko mogli podati enostavno rešitev ter kakršnokoli smernico, s katero bi bila naslenja epopeja vsaj približno tako neskončno smiselna. Tudi zavoljo tega, ker je kreativna sla našla nov izrazni kanal v podobi producentskega čarodeja Brendana O'Briena, ki je doslej izvrstno začinil plošče AC/DC, Pearl Jamov, Springsteena in še mnogih, sedaj pa si lahko v zbirko častivrednih sodelovanj dopiše tudi ime enega največjih upov sodobnega z jazzom prepojenega metala - nesmrtnih Mastodon! Crack The Skye je izsanjal grandiozne neskončne sanje, s katerimi so Mastodon vnovič potrdili, da zmorejo kreirati imaginarij prej v metalu nevidnega ter nikoli čutenega ali pa vsaj prekleto redko razkritega.
na vrh