Britanski art rockovski kolosi Marillion so se na začetku devetdesetih z izvrstnim albumom "Holidays in Eden" (1991) odločili za razmeroma radikalno spremembo glasbenega sloga in se v tem obdobju najbolj v svoji karieri približali temu, čemur po navadi pravimo pop rock. Veliko zaslug za ta preobrat je imel tedaj še vedno relativno sveže 'včlanjeni' karizmatični pevec Steve Hogarth, ki se je od tu naprej izkazal ne samo kot odličen pevec, temveč tudi kot vsestranski glasbenik z izjemnim občutkom za komponiranje skladb in soliden dodaten klaviaturist na električnem klavirju. To niti ni bilo pretirano presenečenje, saj je svojo profesionalno glasbeno pot začel kot klaviaturist pri skupini The Europeans. Hkrati je s svojim novo valovskim/pop rockovskim pedigrejem ključno prispeval k velikim zvokovnim spremembam in rojstvu tako rekoč popolnoma nove skupine.
Fenomenalni pop rocker "Cover My Eyes (Pain and Heaven)", verjetno najbolj komercialna stvaritev v zgodovini skupine sploh, kjer je moč zaslediti določene ritmično-ambientalne asociacije na nekatere U2 stvaritve osemdesetih ter predvsem na Pink Floyd klasiko "Take It Back", čeprav je bila slednja ustvarjena šele tri leta kasneje, je bil izbran za prvi "Holidays in Eden" single. Gospod H je originalno verzijo "Cover My Eyes" pod imenom "Simon's Car" napisal še za svojo prejšnjo skupino How We Live. Osrednja slast te klasike je njen izjemno senzualni, ultra-melodični refren z odličnimi dodatnimi vokalnimi harmonijami ter mistični, jahajoči ritem v navezi s pretanjenim kitarskim rifingom. Lirično se nanaša na razno razne fantazije o lepih in fatalnih ženskah iz popularne kulture, kar je moč razbrati tudi iz promocijskega videa v katerem ni manjkalo dolgih ženskih nog. Dandanes se zdi naravnost neverjetno, skorajda kriminalno, da ta odlična skladba ni dosegla veliko večje popularnosti in skupini prinesla zaslužnega svetovnega uspeha. Bržkone je temu botroval predvsem vzpon grungea na začetku devetdesetih in zaton melodičnega rocka/AOR-a, kar pomeni, da bi bila zgodba povsem drugačna, če bi jo posneli samo kakšni dve leti prej.
Na 12-inčnem vinilu oziroma CD-verziji "Cover My Eyes" singla se nahajata tudi "How Can It Hurt", solidna in udarna trdo rockerska stvaritev z režečimi rifi in dramatično noto ter "The Party", katerega je moč najti tudi na rednem seznamu "Holidays in Eden" skladb. "The Party" je H-jev lirični spomin na najstniške zabave iz njegovega otroštva. Tudi to je povsem solidna stvaritev, ki se po mirnem uvodu prevesi v energičnejšo ambientalno usmeritev, kjer mogočno vokalno interpretacijo spremljajo melodične pasaže na klaviaturah in kitari. Za odličen kontrast v drugem delu poskrbi razvejana kitarska solaža ter dramatični prehodi Mosleyevih bobnov, ki še izboljšajo vsesplošno atmosfero.
"Cover My Eyes", ultimativno pop rockovsko razodetje najbolj senzualnih fantazij, je eden izmed tistih radijskih hitov, ki to nikoli niso postali pa bi si zaslužili. To je ena izmed tistih Marillion klasik, katere so po prelomu z neo prog rockom v H-jevem obdobju pomagale na novo definirati njihov zvok ter bolj ali manj napovedale njihovo nadaljnjo artistično usmeritev, zato se člani skupine še danes dobro zavedajo njene vrednosti.
na vrh