Če vrača katera plošča izdana v letošnjem letu upanje, da se bo melodični hard rock kdajkoli vrnil, je to novi album "Coup De Grace" švedskih veteranov in povratnikov na prizorišče Treat. Fantov od leta 1992 ni bilo na rock zemljevidu. No, odsotnost s prizorišča fantom ni skisala občutij do glasbene percepcije. Treat ostajajo s "Coup De Grace" prvovrstni kovači najimenitnejšega hard rocka na evropskih tleh. Rojaki in Treat rivali skozi osemdeseta Europe so, navajeni na slavo in komercialni uspeh, v novem času spremenili slog, ki se je izkazal za dvorezen meč. Treat, ki so ostali v tem povsem neobremenjeni, pa so na drugi strani izdali pravi pravcati hard rock album, s sodobnim zvokom v letu 2010, o katerem lahko novi Europe danes le sanjajo. Slog pisanja materiala je ostal enak kot v osemdesetih, produkcija pač ne. Ta je živahna, z nič peglanja. Prikličete si v spomin zadnje albume Švicarjev Gotthard in stvari postanejo precej bolj jasne. V sledovih je podobnost med skupinama občasno najti tudi v pristop skladanja skladb. Če dodamo k temu nedavna sodelovanja Andreasa z Gotthard, ta občasna zvočna in slogovna podobnost niti ni več tako presenetljiva (celo v edini, sicer odlični, baladi A Life To Die For).
14. skladb, od tega en uvod. Torej skupaj pravih skladb 13. Težko, če sploh, najde človek med njimi izrazni mimostrel. Ne. "Coup De Grace" funkcionira polno od prve do zadnje sekunde. Dolg premor v delovanju je prinesel na plano ogromno idej. Te so bile uporabljene in združene pretkano prefinjeno. Vse je razporejeno v perfektno uravnilovko posameznih skladb iz česar veji neizpodbitno dejstvo najboljšega, kar lahko v letu 2010 ponudi hard rock. Govorim o hard rocku, ki nosi pristno vez s časom, ko je ta komaj privekal iz zibelke (osemdeseta).
Ne, da Treat niso Hammond zvoka občasno uporabljali v preteklosti (album "Dreamhunter"), a v letu 2010 se zatekajo k njemu bolj kot kdajkoli. To je denimo krepostni Gotthard čvrstega poglabljanja hard rockerske linije, ki ji poveljujejo energični in živahni kitarski riffi. V to spoznanje vas takoj odpelje skladba The War Is Over. Z nami je tisti znani pozitivno naravnani duh skupine, po katerem je ostala prepoznavna. To je prenesla tudi v novo obdobje. Srednji deli so odlično začinjeni s fantastičnimi solažami. Kar je glavno pa so avtoritativni refrenski napevi, ki vlečejo najboljše iz spoznanj in dognanj AOR rocka. Bogato opremljene in atmosferično nadgrajene osnovne vokalne linije teh refrenov z večdelnimi harmonijami, prilivajo olja na ogenj nepovratni intoksikaciji slehernega dovzetneža za melodično perfekcijo v hard rock glasbi. Švedski perfekcionizem pač!
Treat se ne ustavljajo. Navitost ohranja All In s podkožno nalezljivo strupeno melodiko refrena. Skladbe so opremljene z jasno prepoznavno trgajočo bas linijo, ki dodaja pomemben pečat kozmetiki erotičnega lišpanja in zasoljenosti Treat v novih časih. Papertiger ali naprej Roar (slednja je rojena za izdajo v obliki singlea)? Lahko se izmišljujete. En refren je namreč bolj nalezljiv od drugega. To je album, ki se ga zlepa ne boste mogli naveličati in dokazuje, da so Treat kot staro dobro vino. "Coup De Grace" sodi ob bok imenitnim Treat časom osemdesetih na čelu z "Organized Crime" (1989) ali "Dreamhunter" (1989). Posebno poglobljena in trgajoča je bas linija v Tangled Up. Enkraten atmosferični kontrast dosežejo Treat v kitici te skladbe med parajočim basom in kristalno čistim vokalom. Skies Of Mongolia se lahko pohvali z enim najlepših in najbolj dramatičnih refrenov albuma. Sapojemajoča melodična perfekcija. Sledi blago Gotthardovski riff Heaven Can Wait. Album ne počepne. Tudi drugi del in zaključni del albuma ohranja izredno pompoznost in dinamiko. Zahvaljujoč izredni raznolikosti a hkratni kompaktni dovršenosti. V intenzivnem zaključnem delu albuma velja izpostaviti Leppardovsko "Hysteria" era zaobljeno We Own The Night, ki že na miljo napeljuje nežni spol k izvirnemu grehu. Punce pazite se! Žebljico na glavico pribije Breathless. Če se vtaknem v verze, ni težko izluščiti, da so ti nastali na podlagi občutij doživetega orgazma. Zakaj bi se zadrževali torej. Ljubezen je del življenja, ki nas poganja in drži po konci. In Treat, zrelejši kot kdajkoli, to še prekleto dobro vedo. Mojstri, od katerih se lahko še danes uči marsikdo.
"Coup De Grace" sodi v najožji izbor kandidatov za album leta 2010 na polju melodičnega hard rocka. Poseduje vse. Prepoznavno Treat karizmo, ki polno učinkuje. Izredno živopisanost izbranih kompozicij, živahno in dinamično produkcijo, ob tem pa na idealen način izpostavlja in kapitalizira prirojen občutek skupine za kreacijo vnetljivo zapeljivih hard rock rušilcev z atmosferičnimi vrhunci v melodično izpiljenih refrenih, ki kar tekmujejo med seboj katera bo kateri prevzela pozornost. Vrhuncev ni, ali pač. Vse skladbe so vrhunci. Brezmadežen album.
na vrh