"Counterparts" je biblija skupine Rush o seksu. Če veste kako funkcionirata vijak in matica na naslovnem ovitku, vam sporazumevanje z albumom ne bo delalo globljih preglavic. Skozi vse skladbe se, posredno ali neposredno, dotika pisec besedil Neil Peart (premeteno sofisticirano zagonetno) moško ženskih vojn, principov medsebojne ko-eksistence, užitkov in trpljenja v tem medsebojnem prenašanju. Odkriva nam formulo načela vzdržnosti in shajanja, bitij iste vrste, ki se razlikujeta le po obliki enega kromosoma. Ko zaslišiš verz v skladbi Animate "Man must learn to gently dominate" te kar strese, ko se spomniš na slovenski matriarhat in vladavino žensk. Janezi smo res ritke, ali pa so ženske v Sloveniji bolj moški od samih moških in so pozabile živeti princip ženske!?!? Zlomka, a izza teh nekaj resnicoljubnih povedi, ki mejijo na prvovrstni scenarij za kako burlesko, se odstirajo razgledi, na to kako sporočila tega albuma lahko spodbujajo poslušalčevo domišljijo, da ta prične nizati raznovrstne asociacije, nemara celo najde odgovor na kako večletno zagonetno vprašanje, ki ga je črvičilo in nemara opusti terapijo viagre. Ni kaj. "Counterparts " lahko v mnogih ozirih vpliva tudi na dvig natalitete, ali pa po drugi strani na boljšo prodajo artiklov, ki so kakorkoli povezani z učinkom kontracepcije. Neverjetno.
Gremo h glasbi? Velja. "Counterparts" je album, ki ga krasi dejstvo kvalitativne in izrazne izenačenosti večine materiala. Kljub temu, ni težko izločiti med vsemi skladbami tri, ki kvalitativno izstopajo na plošči in pred tem dejstvom si je težko zatiskati oči.
Prva med njimi je otvoritvena Animate, ki šokira z bizarno preprosto osnovno melodijo, kakršno vodi poudarjeno rožljanje kitare, bas kitare in eksplozivnega tleska "snare" bobna! Riffovsko poudarjena zvočna kulisa čvrsto objema Leejev standardni post "Hemispheres" vokalni pristop. Rockovsko navit zvok, srednje hiter tempo, z neizpodbitnim drama efektom in odlično razporeditvijo (nulte) kalibracije osnovnih gradnikov Rush glasbe.
Drugi vrhunec albuma je ujet v pol baladni Nobody's Hero, kjer se verzi na genialno ganljiv način prepletajo skozi dve zgodbi! Prva govori o istospolno usmerjenem moškem, žrtvi njegove lastne unikatne biti, ki ga ločuje od konformizmov. Druga pripoveduje o dekletu, ki prodaja telo iz povsem istega razloga žrtvovanja lastne biti. Oba sta "heroja" v smislu žrtvovanja za blagor iskanja banalne in gole zaščite lastnega eksistencializma, ki je s strani mase nerazumljen in preganjan. Poguba je neizbežna. Te verze neizbežne samodestrukcije osebnih armagedonov dveh oseb magnificira čuten Leejev vokal, svečan objem klaviatur (z zvokom funkcije godalnega orkestra), povsem pomaknjen v ozadje, a ravno pravšen, da učinkovito draži in razpihuje moment melanholije. Rahločutno vibracijo te "globoke" skladbe pa niza, poleg vražje vživetega Leeja na vokalu, še povsem naraven zvok preprostega akustičnega Lifesonovega brenkanja. Močni vodilni motivi, izredna komunikativna vez na relaciji refren - predrefren. Dejansko skladba, ki sodi v najvišji kakovostni rang v Rush opusu.
Tretji trenutek albuma, ki izstopa na njem, je instrumental Leave That Thing Alone. Skladba je zložena tako, da je možno sklepati glede na odsotnost solaž, kot bi bila prvotna želja skupine, da bo nanjo vezan vokal. Znova so tu odlično izpostavljeni vodilni kitarski motivi, največja privlačnost skladbe pa se znova skriva v dinamično razburkani, duhoviti komunikaciji ritem linije na relaciji Lee - Peart. Slednji krepi ritmično izpostavljenost skladb z izredno uporabo dodatnih tolkal, priklopljenih na vir elektrike. Skladba je fluidno plutje, ki znova dokazuje odlično zaznavanje trojice v studiu, kakršno druži dolgo poznanstvo in trilijoni skupno prevožene kilometrine igranja (nastopanja).
Vse tri opisane skladbe, ki so si med seboj silno različno strukturirane, zelo preprosto predstavijo moč izraznega artizma zasedbe Rush. V isti sapi družijo prefinjenost izpostavljanja sofisticiranih momentov (Nobody's Hero), agilne rockovske drže (Animate), kot neusahljivost virov črpanja skupine iz svojih por ustvarjalnega navdiha (svobodnjaško preklapljanje s pridihom spontanosti motivov v skladbi Leave That Thing Alone). Skupina, ki ji je velik talent glasbenega ekspresionizma bil položen kar v zibelko.
Stick it Out ter Cut to the Chase sta skladbi, ki razveseljujeta v nadaljevanju z znova odkritim izpostavljanjem bolj neposredne rockovske drže skupine. Tudi Between Sun And Moon, ki očara z bipolarnostjo verzov moško ženskega principa, kot tudi ostro magnificirano, a hkrati enkratno smiselno disjunkcijo povezave med predrefrenom in močnim refrenom, ali naprej z že prav frenetično bruhajočim iskanjem notranje izpolnitve preko seksualne odvisnosti obeh spolov v Alien Shore, v tem nikakor ne razočarata. Rush izredno posrečeno nanizajo skladbe, ki so izrazno polne, a hkrati silno raznolike v izpostavljanju vodilnih motivov. Enakovrednosti ter dinamiki je polno zadoščeno tudi na "Counterparts".
Če nadaljujemo v tem slogu, je Double Agent dobesedno presunljivo resnična v iskanju dualnosti, razcepljene notranjosti posameznika in njegovi obremenjenosti v odločanju po kateri poti kreniti dalje. Leejev ostri vokalni čut dodaja k skladbam odlično mero psihadeličnosti, ki postavlja temačno atmosfero "Counterparts" na prav posebno mesto celotnega Rush opusa. Cold Fire, ki enkrat več pokaže ostrino rockovsko ošiljenega zobovja, se v verzih vrti okrog tipičnega vzpostavljanja razmerja, ki bazira na uspešni izpolnitvi pričakovanj med moškim in ženskim, na podlagi posteljnih akrobacij. Pri tem, pa Peart daje nedvoumno vedeti, kako so ženske zapletena in zahtevna bitja in opozori na nevarnost, kako lahko ženska z lastnim prepuščanjem spravi moškega na marionetne niti, potem pa mu iznenada ("as a special bonus surprise") za konec izstavi še račun. Izredno pretkana igra besed v verzih, ki ne preneha navduševati! Krute so te naše pajkovke, a brez njih ne moremo. Smo pač sužnji hormonov (Alien Shore)!
The Speed Of Love in zaključna Everyday Glory delujeta v funkciji rockovske razbremenitve albuma, kjer izstopa odlično komuniciranje naravnih akustičnih do polakustičnih zvokov ter čuten Leejev vokal, v sproščujoči vibraciji polne melodičnosti. Odlično razmagnetenje albuma!
Rush glasba je doživela po letu 1993, ko je "Counterparts" ugledal luč sveta, pa do leta 2008 s "Snakes And Arrows", najmanj slogovnih sprememb. Hkrati je "Counterparts" z nedvoumno poudarjenim rock momentom odločno odmaknjen od albumov "Roll the Bones" (1991) in "Presto" (1989). Klaviature so v zvoku sedaj zminimalizirane na minimum in to funkcijo ohranjajo tudi v prihodnje (z izjemo "Vapour Trails", 2002). Art komponenta je tako na "Counterparts" v podrejenem položaju. Bohoti se v instrumentalu Leave That Thing Alone, na mirnejših prehodnih, srednjih ali uvodnih delih posameznih skladb, kjer mojstri "jamma" dodajajo v ščepcih močno komponento instrumentalne virtuoznosti, brez katere si Rush glasbe ni mogoče predstavljati.
"Counterparts" je poseben Rush album. Je njihova "Knjiga o seksu", v poanti katere se je trojica odlično sporazumela in tako nanizala enega svojih izrazno najmočnejših post 1989 albumov, če ne kar najmočnejšega. Izpostavljena rockovska navitost, ki to pot prvič dominira nad art prezenco, sovpada s potrebo po izpostavljanju pretežno seksološkega sporočila albuma. Vse v nas je kemija, ki vlada našim nagonom, domišljiji, sanjam, iracionalnemu in racionalnemu. Kje najti trdno pozicijo kljubovanja in neodvisnosti med vsem tem? Neskončna je veriga vprašanj in odgovorov. Izjemen album, ki se mu je vredno polno prepustiti. Namenjen je vsem, razen seveda striktnim "Rush-e-mrzcem"!
na vrh