Kaj narediti, ko si enkrat v artističnem in komercialnem smislu na vrhuncu kariere? Ameriški arena/prog rockovski korenjaki Styx bi na to vprašanje verjetno ponudili sila preprost odgovor v stilu »zadržati vse zvokovne prvine s pomočjo katerih si se povzpel na vrhu, jih po možnosti še dodatno izpiliti ter prisluhniti željam vse večjega števila privržencev«. »Cornerstone« je v komercialnem smislu nadaljeval zavidanja vreden trend prejšnjih dveh studijskih mojstrovin, »The Grand Illusion« (1977) in »Pieces of Eight« (1978), saj je Styx vnovič prinesel mutliplatinasto naklado ter še učvrstil njihov status najbolj priljubljenih ameriških arena rockovskih ikon ob koncu sedemdesetih. Navkljub tovrstni vrlini pa po artistični plati ni uspel ponoviti kompozicijske in lirične globine prejšnjih dveh dosežkov, čeprav se jima je kar lepo približal.
Styx so se na »Cornerstone« produkcijsko in slogovno, predvsem zaradi nekaterih popolnoma nesmiselnih kritik na račun njihove prog rockovske komponente, zaznavno, a na srečo ne pretirano skomercializirali ter odprli vrata večji vsebnosti ljubezenskih balad in nekaterih pop rockovskih elementov, saj so ponekod prvič v karieri uporabili tudi pihalne in godalne aranžmaje, medtem ko produkcija za katero so vnovič sami poskrbeli še nikoli do tedaj ni zvenela tako gladko svileno ob čemer se ostrina posameznih kitarskih pasaž kar nekoliko porazgubi. Ob tovrstni zvokovni prilagoditvi določenim trendom tistega časa se niti ne zdi tako nenavadno, da sta bila oba glavna hita s »Cornerstone«, se pravi njihov največji ameriški hit »Babe« in največji evropski hit »Boat On the River«, praktično najmehkejši stvaritvi v njihovi karieri. No, navkljub delnemu prilagajanju se chicaški kvintet ni popolnoma 'prodal' zahtevam tedanjega glasbenega trga, saj je na njem še vedno moč najti vrsto kompozicij s karakterističnimi trdo rockovskimi in prog rockovskimi elementi, katerim se na srečo nikakor niso nameravali odpovedati. Vseeno pa je prej omenjeni zvokovni kompromis pomenil korak nazaj, saj so se vse do tedaj po skladateljski plati bolj ali manj uspešno razvijali iz albuma v album.
Navkljub temu, da je klaviaturist, pevec in neformalni šef skupine Dennis DeYoung v svoji odločnosti, da iz Styx naredi največji pop rock band tistega časa, postajal skladateljsko čedalje bolj 'pomehkužen', sta oba kitarska mojstra/pevca, Tommy Shaw in James Young, po duši trda rockerja, s pomočjo svojih odločnih pasaž ohranjala vso potrebno energičnost in srboritost tam kjer je bilo to potrebno. To se lepo pokaže že na otvoritvenem »Lights«, ki je pristni pomp rockovski buditelj s Shawom pred mikrofonom in Youngom v vlogi glavnega kitarista, medtem ko spodbudo v ozadju dajejo hudomušni zvoki sintetizatorja ter prešerni spremljevalni vokali. Med poslušanjem slednjega se lahko hitro dobi lažni vtis, da se Styx zvokovno od »Pieces of Eight« niso niti kaj dosti spremenili-polnokrvni arena rock v najboljšem pomenu besede.
DeYoungova balada »Why Me«, ki je izšla kot tretji single z albuma je prva izmed kar treh klaviaturistovih osebnoizpovednih kreacij na »Cornerstone«. Vendar gre kljub neprivlačnemu naslovu za še eno zanimivo stvaritev s pompoznimi večglasji, okusnimi kitarskimi pasažami in odlično gostujočo saksofonsko solažo Stevea Eisena, kar pripomore k njenemu nasplošno dvigujočemu in bodrilnemu vzdušju ob katerem poslušalec kar prekipeva od pozitivističnega elana. Lahko bi se reklo, da se je prva kal zatona Styx kot relevantne arena rockovske velesile pojavila s saharinsko balado »Babe«, katero je DeYoung napisal kot rojstnodnevno darilo za svojo ženo Suzanne in katera je še danes njihov največji ameriški in tudi britanski hit, kar niti ni posebno presenečenje, kajti do tedaj je baza njihovih oboževalk že krepko narasla pri čemer so verjetno večjo vlogo kot glasba igrali Shawovi svetli kodri. Ta osladni dosežek, kateri, ironično, originalno ni bil mišljen za Styx album, vendar sta Shaw in Young pritisnila na DeYounga, da si je na koncu premislil, nikakor ni brez svojih kvalitet, saj gre za eno izmed Dennisovih najboljših pevskih izvedb v njegovi celotni profesionalni karieri. »Deklina« je odpeta z nevsakdanjim patosom, medtem ko se v ozadju pretakajo okusni simfonični okraski in nežne kitarske pasaže, vendar vse skupaj navzdol tišči izrazito pocukrano ljubezensko besedilo ob katerem se resno tvega napad sladkorne bolezni.
»Never Say Never« , kjer glavno vokalno pobudo vnovič prevzame Shaw je čudovit AOR zabavljač z lahkotnim ritmom, a preklemano učinkovitimi, buditeljskimi večglasji, prelestnimi klaviaturskimi aranžmaji ter privlačno kitarsko melodijo. Največji hit na evropskih, predvsem germanskih tleh, pa je bila folk balada »Boat On the River«, ki je za čuda 'ponarodela' tudi v naših krajih po zaslugi Chateau priredbe Mlinar na Muri iz leta 1994. V vsakem pogledu gre za zanimiv folk rockovsko obarvan eksperiment in eno najbolj unikatnih Styx klasik z izrazito melanholično melodijo. Shaw, ki vse skupaj odpoje z izdatno mero neutolažljive nostalgije tu igra na mandolino in avtoharfo, medtem ko mu družbo delajo Young na akustični kitari, brata Panozzo na dvojnem basu oziroma tamburinu ter DeYoung, kateri je tokrat pograbil za harmoniko. »Borrowed Time«, še en melodično rockovski katalizator, ki je izšel kot single in je plod soavtorstva med Shawom in DeYoungom, je bil otvoritvena skladba na »Cornerstone« turneji, čeprav se je po komercialni plati slabo odrezal. Čudno, glede na to, da gre za pristno Styx klasiko z mogočnimi večglasji v refrenu ter nalezljivimi pasažami na kitarah in klaviaturah.
»First Time«, tretja DeYoungova ljubezenska balada na albumu, katera se kopa v eterično zasoljenih simfoničnih aranžmajih in pompoznem refrenu, je bila prvotno mišljena kot drugi single z albuma, vendar se to ni zgodilo, saj je Shaw zaradi njene pretirane komercialnosti celo zagrozil, da v tem primeru zapusti skupino. Prijetno presenečenje predstavlja trdo rockerski nergač »Eddie«, ki je bil zaradi izstopajoče udarnosti kakopak Youngov 'otrok'. Svetlolasi kitarist briljira s potentnimi kitarskimi frazami in energično pevsko predstavo, preseneča pa tudi z za tiste čase inovativno uporabo kitarskega sintetizatorja. Besedilo se nanaša na ameriškega senatorja Edwarda Kennedya, kateri se je ravno tedaj potegoval za kandidaturo na predsedniških volitvah ter ga prosi naj opusti to nakano, saj se zdi, da se ambiciozni in do kraja skorumpirani možakar ni ničesar izučil iz žalostne usode njegovih dveh bratov. Pod Shawovo vokalno taktirko vodeni »Love In The Midnight«, kjer Styx za kratek čas spet prebudijo svoje prog rockovske korenine na račun kompleksnih simfoničnih aranžmajev, srboritih večglasij in hudomušne sintetizatorske solaže, predstavlja odličen zaključek albuma.
»Cornerstone« je ob izidu naletel na izjemen komercialen odziv in postal že tretji v nizu Styx albumov, ki so se povzpeli na vrhove ameriških glasbenih lestvic, čeprav zaradi nekoliko večje doze saharina kot je to običajno ne dosega visoke artistične ravni obeh kultnih predhodnikov. Ne glede na to, da na njem večinoma kraljujejo balade, še vedno spada med njihove najboljše izdelke in z morebitno izjemo »Babe« ne predstavlja prav nobenega pravega razloga, da nanj kot na celoto ne bi bili člani skupine še danes ponosni.
na vrh