Carlosu Santani se je spet 'poslabšalo', kar se tiče njegovih najnovejših glasbenih idej. Po odličnem latino rock fusion izdelku z naslovom »Shape Shifter« (2012) s katerim je za trenutek obudil visoke glasbene standarde svojih najboljših dni, je bilo sicer nekako pričakovati, da tovrstno stanje velikega artističnega navdiha in pihanja na dušo njegovi originalni bazi privržencev ne bo trajalo prav dolgo, saj je legendarni kitarist mehiškega rodu preprosto preveč vpet v tokove sodobne glasbene industrije, pa tudi zvoku šelesta velikih denarcev se enostavno ne more upreti, čeprav ob sleherni priložnosti zelo rad na široko pridiga o duhovnosti, skromnosti in dobrodelnosti.
Najnovejši studijski rezultat Carlosove vrnitve v objem korporativne logike moderne glasbene industrije je latino pop/rock album, »Corazon«, ki je eden njegovih najbolj komercialno usmerjenih izdelkov sploh, čeprav se ni nadejati, da bi z njim slučajno ponovil uspeh huronsko uspešnih albumov »Supernatural« (1999) in »Shaman« (2002). Carlos je po svoji že kar nekako ustaljeni tradiciji najel armado različnih pevcev in glasbenikov, med katerimi so širši javnosti najbolj znani legendarni Weather Report saksofonist in Carlosov stari prijatelj Wayne Shorter, latino pevka Gloria Estefan, bobnarka Cindy Blackman Santana (Carlosova žena), reggae glasbenik Ziggy Marley (sin Boba Marleya) in raper Pitbull.
Ravno sodelovanje z različnimi raperskimi/hip-hop zvezdniki v zadnjem desetletju je tisto, kar so ljubitelji lika in dela enega najbolj čislanih in vplivnih rockovskih kitaristov vseh časov, najbolj zamerili svojemu idolu. Toda Carlos bi za čim večjo prodajo svojih albumov storil praktično vse, pod pogojem, da bi obenem ohranil svojo umetno ustvarjeno podobo velikega humanista in zagovornika pravic 'tretjega sveta', saj je od nekdaj eden največjih glasbenih kapitalistov, ki se požvižga na to kaj je v interesu njegove najbolj zveste in dolgoletne baze privržencev.
Glasba na »Corazon« je bližja pogrošnemu latino popu z občasnimi pihalnimi aranžmaji kot pa elastičnemu latino rocku s katerim je Carlos zaslovel v svojem najbolj plodovitem in najmanj 'prodanemu' artističnemu obdobju. Ne preseneča niti to, da je večina vokalov na »Corazon« v španščini, kar je tudi prav, glede na to da gre za poklon različnim stvaritvam sodobnih latino glasbenikov. V angleščini so tokrat tri skladbe, »Feel It Coming Back«, »Indy« in »I See Your Face« za katere bi bilo boljše, da bi bile odpete v Španščini, namesto, da je Carlos spet poskušal ugajati tudi svojim velikim severnoameriškim kapitalističnim prijateljem. Najhuje pri vsem skupaj pa je predvsem to, da ne gre za avtorsko glasbo, temveč za različne priredbe modernih latino glasbenikov.
Na »Corazon« se nahaja zgolj en sam, samcat avtorski komad z naslovom »Yo Soy La Luz«, ki je, prav nič presenetljivo, tudi daleč najboljša stvaritev na njem z nesmrtnim Wayneom Shorterjem na saksofonu in Carlosovo ženo Cindy Blackman Santana na bobnih. Prve tri skladbe na albumu so namenjene vsem ljubiteljem latino pop rocka in salse, kar pomeni, da so poslušljive, čeprav edino Carlosove kitarske variacije sporočajo, da ima poslušalec vendarle opravka z legendarno skupino Santana. Solidno izpadeta tudi obe skladbi s karizmatično Glorio Estefan na glavnem vokalu. V kategorijo težko poslušljivega pa spadajo skladba »Oye 2014« z raperjem Pitbullom, ki je raperska adaptacija Santana zimzelena »Oye Como Va« (original je napisal Tito Puente), priredba Boba Marleya z naslovom »Iron Lion Zion« na kateri poje Ziggy Marley, »Margerita«, kjer se Romeo Santon ne more odločiti v katerem jeziku bi rajši pel ter dve izmed treh skladb z angleškim vokalom. »Feel It Coming Back« z Diegom Torresom na glavnem vokalu je namreč edina nekoliko bolj klasičnorockerska stvaritev, ki bo všeč tudi nekaterim dolgoletnim, vendar manj zahtevnim sledilcem Carlosove kariere.
Večji dotokov denarcev in ugajanje sodobni bazi privržencev, predvsem ljubiteljem latino pop rocka, sta bila tokrat osrednja Carlosova motiva, ki pa nikakor nista opravičilo za izdajo povsem nenavdahnjenega albuma priredb drugih glasbenikov kot je »Corazon«. Kdor ne more zdržati brez Carlosovih najnovejših, specifičnih kitarskih pasaž in improvizacijskih odklopov, ne glede na vsebino posameznih aranžmajev in različnih gostujočih vokalov, pač ne bo dal kaj dosti na dejstvo, da je »Corazon« brezdušen posmeh večini Carlosovega ustvarjalnega opusa in njegovi nesporni, pionirski vlogi na področju latino rocka. Vsi drugi pa si bodo veliko večjo uslugo naredili, če si bodo namesto tega pozabljivega dosežka vnovič zavrteli kateregakoli izmed klasičnih albumov skupine Santana, ki so izšli v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
na vrh