Velvet Revolver: Contraband

Takšne in drugačne superskupine so vedno zoprna reč – izredni posamezniki se združijo v želji, da bi delali zares najboljše, vendar zaradi izrednosti posameznikov vse skupaj pogosto propade ali pa ne izpade ravno najboljše. Čas bo pokazal, ali bomo o Velvet Revolver govorili s presežkih kot o CSN&Y in The Traveling Wilburys…

Zadnji dve primerjavi zaradi glasbenega sloga seveda nista najbolj primerni in kot vzporednico Velvet Revolver bi lahko postavili Audioslave, kjer so moči združili člani Rage Against The Machine in Soundgarden. Rezultat je bila zanimiva plošča Audioslave, na katerega naslednik seveda še čakamo in šele ta bo pokazal, kaj, če sploh kaj, lahko od skupine pričakujemo.

Velvet Revolver namreč tvorijo Scott Weiland (Stone Temple Pilots), Dave Kushner (Suicidial Tendencies) ter Matt Sorum, Duff McKagan in Slash (seveda vsi trije bivši člani Guns N'Roses). Še pred izdajo prvenca Contraband so razburkali s skladbo Set me free za film o superjunaku Hulku in s predelavo Money Pink Floydov za film Italian Job.

Novi oziroma drugačni Guns N'Roses? Težko reči! Skladbe so precej podobne tistim s plošče "Appetite For Destruction" (2004), a je zvok mnogo modernejši, vokal seveda drugačen in prepoznaven, skladbe pa v večini primerov izredno energične.

Moram priznati, da sprva nad glasbo nisem bil preveč navdušen, saj so se mi mnogi kitarski obrazci zdeli preveč znani in prevečkrat slišani, pa sem se tolažil, da bo s poslušanjem najbrž boljše, da se morajo skladbe uleči v ušesa. A so bili vse le izgovori!

Contraband je pač "Appetite for Destruction" leta 2004! Weilandov vokal vas takoj prepriča, saj ima samosvoj šarm, čeprav je (pre)večkrat pretirano popačen in se v najbolj divjih instrumentalnih izbruhih izgubi (Big Machine, Illegal I Song, Set Me Free).

Zagotovo najboljši del skupine je vsekakor Slash, ki dokazuje, da si je bolj od balad kova November Rain želel ustvarjati dinamične, energično in kitarsko polne skladbe, polne solaž in prehodov (Sucker Train Blues, Spectacle, Headspace, Dirty Little Thing).

Najbolj nenavadna je zadnja skladba Loving The Alien, ki je precej akustična, slišati je tudi nekaj godal, instrumentalno pa na koncu vse skupaj meji med popom in zelo sladkobnim rockom. Neokusno.

Proti koncu plošče tempo glasbe precej pade, vse zveni znano in predvidljivo in na trenutke tudi razvlečeno. Velvet Revolver imajo izreden potencial, saj gre za združbo odličnih in prepričljivih glasbenikov, vendar sem dobil občutek, da je vse skupaj preveč podvrženo tihemu maščevanju Axlu Roseu, ker je trojico nagnal iz skupine, pa še vedno nima plošče (in vprašanje, če jo bo sploh kdaj imel?!).

Weiland z izjemo vokala ni v skupino prinesle nič posebnega in tudi Kushner bolj sledi osnovni ritem sekciji, ki pa diktira glasbo zelo podobno tisti, ki so jo igrali v matičnih Guns N'Roses dobro desetletje. Naslednje plošča mora biti boljša in bolj njihova, drugače bodo obveljali za le še en neuspešen super poizkus!