Arena so v letu 2003 doživljali enega izmed vrhuncev svoje kariere, kar še posebno velja za verzijo banda s pevcem Robom Sowdenom na vokalu. »Contagium« je bil drugi promocijski EP ob izidu njihove konceptualne mojstrovine »Contagion« (2003) in je, podobno kot »Contagious«, vseboval nekaj skladb, ki niso našle svojo pot na prej omenjeni studijski album, kljub temu, da jim prav nič ne manjka, kar se tiče njihove kvalitete. Odgovor zakaj niso bile uvrščene na »Contagion« se skriva v tem, da so Arena ta konceptualni magnum opus želeli izdati kot enojen album. Po vsej verjetnosti je oba poglavarja banda in ustanovna člana, klaviaturskega čarodeja Clivea Nolana in originalnega Marillion bobnarja Micka Pointerja skrbelo, da jim bo kdo v primeru dvojne izdaje očital pretirano pretencioznost, sploh glede na to, da se iz več vzrokov za svojo glasbo vztrajno otepata oznake 'neo prog rock'.
S subtilnimi akordi akustične kitare in simfoničnimi okraski prežeti »On The Edge Of Despair« bi se, po prvotno zamišljenem »Contagion« vrstnem redu, moral nahajati vmes med »Painted Man« in »Vanishing Act«. Tu gre za klasično, reprezentativno Arena stopnjevanje napete drame z vzdrževanjem izrazito melanholičnega osrednjega motiva ter vmesnimi kompleksnimi improvizacijskimi vložki. »The March Of Time« je bil prvotno zamišljen kot vmesna skladba med »Skin« Game« in »Salamander«. Od vseh treh 'manjkajočih' skladb, ki se nahajajo na »Contagium« je s svojimi metalsko obarvanimi kitarskimi pasažami, inteligentnimi ritmičnimi niansami in razkošnimi simfoničnimi zavesami prepričljivo najbolj zanimiva. Gospod Sowden je vnovič izvrsten s svojo teatralno pevsko predstavo v kateri ne manjka izjemnega čustvenega žara, ki je nujen za predstavitev precej kompleksne štorije o prenašalcu virusa in njegovi postopni širitvi po vsem svetu.
»Confrontation« je epski inštrumental, ki vsebuje mogočne klaviatursko-kitarske harmonije. Mojster Nolan na vehementen način preliva svoje elektronske sintetizatorske teksture z Mitchellovimi melanholičnimi kitarskimi variacijami in ob kompleksni ritmični podpori soustvari zares veličastno atmosfero, ki poslušalca v trenutku vrne v postapokaliptični »Contagion« svet pri stvaritvi katerega se je Nolan gotovo zgledoval po določenih delih Stephena Kinga. Posebni, elektronski remiks »Contagion« standarda »Salamander« je s svojim kičastim dance beatom prava farsa v primerjavi z originalom in precej nepotreben eksperiment.
Preostali dodatki na »Contagium« so manj zanimivi, saj pripadajo multimedijski sekciji, ki med drugim vsebuje koncertni video za skladbo »Painted Man««, Nolanovo znanstvenofantastično, postapokaliptično zgodbo po kateri je nastal »Contagion« koncept, dve posebni verziji skladb z Mitchellom kot glavnim pevcem, koncertne fotografije banda in besedila k prej opisanim delom. Za te multimedijske dodatke verjetno ne bi nihče pretirano žaloval, če bi jih band slučajno pozabili vključiti na disk, medtem ko omenjene tri skladbe ponujajo lep vpogled v to, kje so se Arena v artističnem smislu tedaj nahajali in kako bi odlični »Contagion« izpadel še v bolj 'celostni' podobi.
»Contagium« je, tako kot »Contagious«, obveza za vse Arena privržence, ki bi radi z 'manjkajočimi' skladbami dopolnili »Contagion« koncept, medtem ko se manj zainteresirani za lik in delo skupine lahko vprašajo ali se jim res splača nakup okrog manj kot 25 minut glasbe od česar so samo tri skladbe vredne večkratnih poslušanj.
na vrh