Angleški neoprogrockovski titani Arena so se leta 2003 dodobra oprijeli starega izreka 'kuj železo dokler je še vroče' in maksimalno izkoristili zanimanje številnih progresivnorockovskih ljubiteljev za najnovejši studijski album. »Contagious« je bil prvi od dveh promocijskih EP-jev, ki sta pospremila izid albuma »Contagion« (2003). Na tem EP-ju se nahajajo štiri skladbe, ki niso našle pot na omenjeno konceptualno mojstrovino, čeprav se tako slogovno kot ambientalno na odličen način vklapljajo vanj. Zaradi prostora je te kompozicije, med katerimi ni niti enega šibkega dosežka, doletela 'zla' usoda, da veliko privržencev sploh ne ve za njihov obstoj in to samo zato, ker člani banda niso želeli »Contagion« izdati kot dvojni album.
Udarni inštrumental »Vanishing Act«, ki bi na »Contagion« moral slediti skladbi »Painted Man«, vsebuje 'jokajočo' solažo na slide kitari v režiji Johna Mitchella, dokler se na krilih elektronsko obarvanih sintetizatorskih tekstur in metalsko začinjenih kitarskih fraz, ne prelije v ambientalno izrazito dramatično sekcijo. Najboljši trenutek »Contagious« predstavlja postapokaliptični »I Spy«, ki je bil že prvotno zamišljen, da bi po »Contagion« vrstnem redu nasledil »Vanishing Act«. V uvodnem delu vsebuje subtilne orkestralne aranžmaje, na kar band, medtem ko se pretakajo klaviaturske in kitarske harmonije, lepo soustvari osrednjo melodijo. Vokalna predstava Roba Sowdena je na račun izjemne čustvenosti na pričakovano visoki ravni in tudi po tej plati gre za eno najglobljih »Contagion« era kompozicij.
Naslovna, inštrumentalna stvaritev, originalno zamišljena kot naslednik skaldbe »On the Box«, je z dramatični zvoki policijskih siren, inteligentnimi improvizacijami, na sintetizatorju simuliranih zborovskih harmonij in vsesplošno mračno atmosfero, prava paša za ušesa. »The Hour Glass«, ki bi se originalno moral nahajati za »Mea Culpa« je akustično usmerjena balada s številnimi simfoničnimi okraski in neobičajno pozitivnim nabojem, kjer Sowdenov vokal učinkovito spremljata tudi Mitchell in klaviaturski čarodej Clive Nolan. Elektronsko obarvani remiks »Contagion« klasike »Witch Hunt« s svojim dance beatom zveni kot slaba šala, vendar še vedno izpade boljše kot naravnost srhljivi remiks skladbe »Salamander« z EP-ja »Contagiium«.
Preostale dobrote na »Contagious« pripadajo multimedijski sekciji, ki med drugim vsebuje koncertni video za skladbo »Skin Game«, dve posebni verziji skladb z Mitchellom kot glavnim pevcem, koncertne fotografije banda in besedila k štirim prej omenjenim kompozicijam. Za te multimedijske dodatke verjetno ne bi nihče pretirano žaloval, če bi jih band slučajno pozabil vključiti na disk, medtem ko omenjene štiri skladbe ponujajo lep vpogled v to, kje so se Arena v artističnem smislu tedaj nahajali in kako bi odlični »Contagion« izpadel še v bolj 'celostni' podobi.
Vsak Arena privrženec, ki je med poslušanji mojstrovine »Contagion« doživel postapokaliptično razodetje nočnih mor iz svoje najgloblje podzavesti, bi moral svojo poslušalsko izkušnjo dopolniti s »Contagious«. Manj zagreti ljubitelji (neo)progresivnega rocka pa po drugi strani nimajo veliko razlogov, da bi morali nujno posedovati ta kvalitetni EP, ki lepo dopolni originalni »Contagion« koncept.
na vrh