»Contagion«, peti studijski dosežek britanskih neoprogrockovskih prvakov Arena, je za marsikaterega privrženca tega vse prevečkrat spregledanega glasbenega kolektiva celo njihov najboljši album do zdaj, kar priznavajo tudi nekateri člani samega banda. Klaviaturski velemojster Clive Nolan in bobnarski veljak Mick Pointer, ustanovitelja in poglavarja teh odličnikov progresivnega rocka novega stoletja, sta uspela na »Contagion« doseči nekaj kar je bilo pri Areni še do nedavnega nepredstavljivo; prvič zadržati isto ekipo glasbenih pajdašev kot na predhodnem albumu, se pravi izvrstnemu predhodniku »Immortal?« (2000). Ekipa, katero so poleg Pointerja in Nolana, ki je bil vedno tudi glavni pisec besedil, konceptov in osrednji aranžer, sestavljali še briljantni kitarist John Mitchell, unikatni pevec Rob Sowden in vsestranski basist Ian Salmon, je na koncu skupaj zdržala skoraj deset let. V tem času so ustvarili tri nepozabne studijske mojstrovine. »Contagion« je bila druga izmed njih, ki je po konceptualni globini ter aranžerski in skladateljski dovršenosti dosegala izjemno visoko raven albuma »The Visitor« iz leta 1998, ki je do tedaj upravičeno veljal za njihov magnum opus.
Arena so bili vselej najbolj ciničen in mračen kolektiv od vseh britanskih neoprogrockovskih skupin, zato ni presenečenje, da je vsesplošno vzdušje na »Contagion« polno mrakobnih, napetih in melodramatičnih vizij postapokaliptične, bližnje prihodnosti sredi distopične družbene ureditve, kjer osrednjo vlogo igra uničujoči virus, ki počasi razjeda še zadnje ostanke bolne civilizacije, medtem ko tisti ljudje, ki ne umrejo ob prvem kontaktu z virusom okužba vse bolj spreminja v nekakšne zombije. O tem namreč govori Nolanov koncept, ki ga razpleta skozi posamezna besedila, ki pripovedujejo, kako se virus, ki ga je raznesel maščevalni 'terorist', počasi nenadzorovano širi po zemeljski obli in ljudje cepajo kot muhe. Besedila so torej visoko cinična, a hkrati inteligentno pronicljiva in polna srda nad človeško neumnostjo in popolno apatijo sodobne družbe.
Morda niti ni posebno presenečenje, da je bil »Contagion« ob izidu tudi najtrši Arena dosežek, saj bi lahko bile posamezne Mitchellove kitarske fraze dobrodošle pri marsikateri progmetalski skupini. Razkošni simfonični aranžmaji v Nolanovi klaviaturski režiji zagotavljajo posameznim stvaritvam prepoznavno in grandiozno simfoprog kontinuiteto, ki vleče korenine še iz časov Pointerjeve prve skupine, legendarnih Marillion. Sowden se je medtem s svojim specifičnim vokalnim pristopom popolnoma vklopil v kolektiv in demonstrira morda celo najboljšo pevsko predstavo kot član Arene. Lahko se reče, da je eden redkih pevcev v neoprog rocku, katerega vokal bi se odlično znašel tudi v marsikaterih drugih glasbenih žanrih. Pri petju posameznih, mogočnih vokalnih harmonij mu s pevsko spremljavo učinkovito pomagata Nolan in Mitchell, ki sta že večkrat dokazala, da nista samo odlična inštrumentalista, temveč posedujeta nezanemarljiv vokalni talent, kar še posebno velja za Mitchella, ki si dandanes služi kruh tudi kot pevec/kitarist kultnih prog/pop rockerjev It Bites.
Intenzivna atmosfera ne pojenja od začetka do konca »Contagion« konceptualne epopeje, začenši z otvoritveno bombo »Witch Hunt«, ki je že zdavnaj 'ponarodela' kot ena najbolj priljubljenih Arena klasik. Polnomasten kitarski rif je obkrožen s frenetično donečimi teksturami sintetizatorjev ter podprt z brezkompromisnimi bobnarskimi krošeji, kar v kombinaciji ustvarja skorajda klasičen prog metalski motiv. Z vstopom Robovega energičnega vokala vse skupaj pridobi tudi močne melodične dimenzije z vrhuncem v epskem refrenu. Mitchell ne bi bil Mitchell, če ne bi že takoj na začetku poskrbel za sočno in duhovito kitarsko improvizacijo, medtem, ko so posamezni časovni prehodi sredi vsesplošne grobe in mračne atmosfere nekaj najbolj prebrisanega v bogati zakladnici idej te imenitne skupine. Nenadoma nastopi nepričakovan prehod v kratko, klavirsko tempirano balado »An Angel Falls«, kjer se Rob med orkestralnimi okraski vnovič izkaže z bravurozno in čustveno pevsko predstavo.
Zarotniško obarvani »Painted Man«, ki pripoveduje o korupciji in izobčenemu tujcu, dežurnemu krivcu za vse tegobe sodobne rasistične družbe, se šibi pod težo temperamentnih kitarskih pasaž in simfoničnih valovanj Nolanovega klaviaturskega carstva, kar v navezi ustvarja skorajda svečano ozračje. Vnovič ne manjka grandioznih kitarskih in klaviaturskih improvizacij, medtem ko so Salmonove bas linije tokrat še posebno razgibane. Ultra-dramatični inštrumental »This Way Madness Lies« ne pojenja, kar se tiče pletenja postapokalitične atmosfere, katero idealno soustvarjajo melanholične kitarske pasaže in razgibana sintetizatorska valovanja, medtem ko so posamezni ritmični prehodi kar se da skrbno in inteligentno tempirani. Odlični »Spectre At The Feast«, brezkompromisen oris 'krasnega novega sveta', je edino delo na »Contagion« izmed 16-ih skladb, ki je daljše od petih minut, kar je ravno prav, da Arena postopoma razvijejo melodramatično atmosfero, kjer še posebno briljira Robova čustveno izdatno razžarjena pevska predstava. Atmosfera je ves čas izjemno razgibana in se nenehno spreminja, kar pomeni, da ko že posije žarek upanja in zavlada nekoliko lahkotnejše razpoloženje, znova vse skupaj zakrije mračen oblak dekadence in korupcije.
»Never Ending Night« se odpre kot presunljiva balada, na kar Mitchellova gastronomska solaža posredno poskrbi, da struktura te izvrsten stvaritve zavzame precej bolj kompleksne dimenzije. »Skin Game« je še eno brezkompromisno potovanje po mračnih meandrih človeške psihe, medtem ko je Sowdenova teatralna pevska predstava vnovič čista zmaga epske melodramatičnosti. V zaključnem delu nastopi presenetljiv preobrat v optimistično atmosfero, ko na krilih mogočne kitarske melodije posije kratek žarek upanja. Do konca napeti »Salamander« predstavlja še enega izmed vrhuncev »Contagion«. Klavstrofobično-mračna atmosfera je podkrepljena na kompleksnih ritmičnih vzorcih, medtem ko vrhunec kompozicije predstavlja njen melodični, dvigujoči refren. Tu se vnovič potrdi vsa Cliveova klaviaturska genialnost in prebrisanost s pletenjem duhovitih sintetizatorskih improvizacij in tkanjem mogočnih ambientalnih zaves.
Dinamični inštrumental »On The Box« vsebuje številne domiselne elektronske in orglarske teksture v režiji genija Nolana ter bravurozno kitarsko solažo izpod prstov enega najbolj kreativnih sodobnih progrockovskih kitaristov. Atmosfera tokrat spominja na glasbeno podlago iz kakšne znanstvenofantastične, distopične grozljivke. »Tsunami« vsebuje kopico Salmonovih razdraženih improvizacij na basu, medtem ko sta glavna tvorca napete in skrivnostne atmosfere tokrat Nolan s svojimi klaviaturskimi orgijami ter Sowdenov teatralni vokal. Nekateri bi »Bitter Harvest« označili kot prog metalsko power balado, čeprav je v resnici veliko več kot to. Člani Arene se tu vsi po vrsti vnovič izkažejo kot svojevrstni mojstri grajenja kompleksne in hiperdramatične atmosfere, kar je v današnjih časih, ko v vseh žanrih ne manjka vsebinsko in emocionalno popolnoma prazne glasbe, zelo pomembna in redka odlika. »The City Of Lanterns« je kratka, melanholična zadušnica, ki nekoliko spominja na preteklo baladeskno sago »Crying For Help« ter služi kot nekakšna uvertura v kompleksni in ritmično pospešeni inštrumental »Riding The Tide«. Slednji s svojimi norimi klaviaturskimi in kitarskimi improvizacijami ter svečanim osrednjim motivom predstavlja še enega izmed zmagoslavnih trenutkov albuma.
Ganljiva klavirska balada »Mea Culpa« predstavlja konceptualni trenutek, ko se nekateri redki posamezniki v propadli distopiji začnejo zavedati kam so privedli ta planet, vendar je že prepozno; končnemu udarcu za človeško vrsto ni mogoče več ubežati. Robova srce parajoča pevska predstava znotraj katere se mešata pesimizem in optimizem je vnovič posebno poglavje zase. S »Cutting The Cards«, še eno epsko mojstrovino, se »Contagion« pospešeno približuje svojemu končnemu razodetju. Akustični aranžmaji počasi izoblikujejo mogočno melodijo, medtem ko se gospod Snowden vnovič prepričljivo znajde v vlogi kronista poslednjih dni t.i. civilizacije. To je ena izmed tistih epskih, zaključnih Arena klasik v stilu »Enemy Without«, ko koncept na zmagoslaven in brezkompromisen način dobi svoj epilog. Mračni in dvigujoči, predvsem pa navdihujoči zaključek, »Ascension«, na krilih mogočnih orkestralnih zaves in še ene bravurozne Robove vokalne predstave predstavlja dokončno slovo poslednjih predstavnikov človeške vrste, ki so ostali živi s tem razlogom, da bodoče generacije opozarjajo na pretekle napake in jih hkrati pripravljajo na nov, drugačen začetek, ki se bo ali pa morda tudi ne vnovič končal s katastrofo.
Zadnji dnevi človeštva še nikoli niso odzvanjali v tako silovito epskem ozračju skorajšnjega konca vsega kot na zlovešči mojstrovini »Contagion«. Arena so po »The Visitor« in »Immortal?« ustvarili še eno klasiko neoprogresivnega rocka osupljivih ambientalno-konceptualnih dimenzij ob kateri se jim je potrebno vedno znova prikloniti, kadar se omenja najboljše progrockovske albume, ki so izšli po letu 2000. Žal jim to ni kaj dosti pomagalo, da bi slučajno stopili iz tako rekoč popolne komercialne obskurnosti, čeprav so Arena resnično ena tistih kriminalno prezrtih skupin našega časa, katera bi si namesto korporativnih izvajalcev sumljivega slovesa zaslužila polniti razprodane stadione, saj izhaja iz najbolj žlahtne progresivnorockovske zvokovne tradicije ter se vsakega novega glasbenega projekta loti s celim srcem.
na vrh