Legendarni kanadski art rockerji Saga so v letu 2007 doživeli dve pomembni prelomnici svoje dolgoletne kariere. Z novim albumom "10,000 Days" in obsežno evropsko turnejo so praznovali trideseto obletnico obstoja ter se obenem poslovili od pevca in so-ustanovnega člana Michaela Sadlerja, kateri se je odločil, da se bo po (začasnem?) zaključku glasbene poti izdatneje posvetil družini in novorojenemu sinu. Dvojni koncertni album "Contact - Live in Munich" vsebuje močan simboličen naboj, saj se na njem nahaja posnetek Michaelovega zadnjega koncerta v vlogi člana skupine. Razprodani koncert v Münchnu se je izkazal za veličasten, glasbeno emotiven dogodek, tako za člane skupine, kot za evforično publiko med katerimi se je nahajal tudi ustanovni del RockLine ekipe.
"Contact" je dvojni koncertni posnetek, kateri vsebuje celoten poslovilno-jubilejni nastop v Münchnu za katerega se večina dolgoletnih privržencev strinja, da je bil eden najboljših nastopov v povesti skupine. Po emocionalni plati bi ga verjetno tudi vsi člani uvrstili v sam vrh svojih odrskih doživetij. Ob poslušanju posameznih izvedb si ne morem kaj, da ne bi priznal, kako me vedno znova prevevajo izjemna občutja prek katerih znova podoživim ta nepozabni koncertni dogodek.
Legendarni Kanadčani, ki so na tej turneji nastopali s priložnostnim bobnarjem Chrisom Sutherlandom, so se ta večer maksimalno potrudili in pripravili celo malho manjših in večjih presenečenj. Svoj koncertni repertoar so zelo lepo uravnotežili med starejšimi stvaritvami iz njihovih klasičnih albumov kot so denimo "Wind Him Up", "Don't Be Late", "Careful Where You Step" in "Humble Stance", nekaterimi presenečenji na čelu z "The Flyer", "Perfekcionist", "The Security of Illusion" in "What's It Gonna Be?" ter novejšimi skladbami, predvsem z aktualnega albuma "10,000 Days". Prvi vrhunec koncertnega posnetka predstavlja izvedba zimzelenega standarda "You're Not Alone", kjer publika po tradiciji odpoje prav vse refrene.
Po zaključku solo nastopa, Sutherland preide v počasno ritmično stopnjevanje, katero privede do izvedbe romantičnega hita "The Flyer" (Heads Or Tales, 1983), enega izmed najbolj prijetnih presenečenj tega večera. Tudi tu publika v refrenih več kot prepričljivo nadomesti siceršnji Michaelov prispevek. Jim Gilmour je sicer že v intervjuju namignil, da bo nastop vseboval tudi nekaj presenečenj, katere se običajno ne znajdejo na njihovem koncertnem repertoarju. Tja bi prav gotovo lahko štel tudi odlični izvedbi dveh del z albuma "The Security Of Illusion" (1993) - "Mind Over Matter" (skupaj z nasnetim uvodom "Entracte") ter "The Security Of Illusion". Slednjo Michael odpoje v samostojni interpretaciji, se pravi brez spremljave. Pri refrenih mu ponovno pomaga vzhičena publika.
Nato napoči čas za posebno verzijo skladbe "Time's Up", katero odigrajo v akustični različici. Tu Michaelu na izjemno doživet način pomagata Ian na akustični kitari ter gospod Gilmour na električnem klavirju. Navdušenja publike se komajda poleže, ko se v središču pozornosti znajde navihani klaviaturist škotskega rodu. Na vrsti je namreč čas za izvedbo emocionalne balade "Scratching The Surfcace", katera je ena izmed redkih Saga skladb z Jimom v vlogi glavnega pevca. Eno izmed večjih presenečenj večera, čeprav so ga igrali tudi na prejšnji turneji, predstavlja tudi izvedba skladbe "We've Been Here Before" z albuma "Wildest Dreams" (1987). Na slednjega se zaradi njegove pretežno pop rockovske narave ne vračajo ravno pogosto. Po izvedbi "On The Air", ene izmed boljših skladb z albuma "Network", znova napoči čas za dve klasiki. Že prvi prvih taktih dramatične "On The Loose" se publiki ponovno zmeša od navdušenja. V naslednji potezi pa se spomnijo še na kultni album "Silent Knight" (1980) ter odigrajo nepozabni "Careful Where You Step".
Po izjemno doživeti interpretaciji "10.000 Days", naslovne balade z istoimenskega albuma, postrežejo s še eno prastaro klasiko, "Wind Him Up". Zgodba o zasvojenem hazarderju do konca razbelili že pošteno razgreto ozračje znotraj dvorane. V trenutku, ko se vrnejo s prvim dodatkom v izvedbi klasike "Humble Stance" z njihovega prvenca, se publiki spet popolnoma zmeša. Za veliki finale postrežejo še izvedbi zimzelenih klasik "Don't Be Late" in "What It's Gonna Be?". Slednja je bila odigrana prvič in zadnjič na celotni turneji, posebej samo za publiko v Muffathalle.
"Contact" je monumentalni koncertni posnetek do katerega bom kot soudeleženec povestnega dogodka vedno negoval nek svojevrsten odnos. Po kakovostni plati se lahko postavi ob bok njihovim najboljšim koncertnim albumom na čelu z "The Chapters Live" in "Worlds Apart Revisited". Vsak pravi privrženec skupine seveda ne bo ostal brez njega in si bo gotovo omislil tudi njegovo DVD različico. Sadlerjev poslovilni koncert nedvomno ostaja eden najbolj ganljivih in pomembnih koncertnih dogodkov v povesti progresivnega rocka. Michael se je poslovil na idealen način in kljub temu, da njegovo slovo ni bilo žalostno, ga bom v nadaljnjem izrazu skupine zagotovo pogrešal. Navkljub temu, da Sadlerjev naslednik Rob Moratti (ex-Final Frontier) s svojim vokalnim slogom zbuja lepe obete za prihodnost, vsako naslednje koncertno srečanje z legendarnimi Kanadčani niti približno ne bo več enako.
na vrh