Legendarni kanadski art rockerji Saga so v letu 2007 doživeli dve pomembni prelomnici svoje dolgoletne kariere. Z novim albumom "10,000 Days" in obsežno evropsko turnejo so praznovali trideseto obletnico obstoja ter se obenem poslovili od pevca in so-ustanovnega člana Michaela Sadlerja, kateri se je odločil, da se bo po (začasnem?) zaključku glasbene poti izdatneje posvetil družini in novorojenemu sinu. "Contact - Live in Munich" vsebuje močan simbolični naboj, saj se na njem nahaja Michaelov zadnji koncert v vlogi člana skupine. Razprodani koncert v Münchnu se je izkazal za veličasten, glasbeno emotiven dogodek, tako za člane skupine, kot za evforično publiko med katerimi se je nahajal tudi ustanovni del RockLine ekipe (reportažo si lahko preberete tukaj).
Prvi del tega koncertnega DVD-ja vsebuje celoten poslovilno-jubilejni nastop v Münchnu za katerega si drznem reči, da je bil zagotovo eden najboljših nastopov v povesti skupine. Po emocionalni plati pa bi ga verjetno tudi posamezni člani uvrstili v sam vrh svojih odrskih doživetij. Ob gledanju posnetka si ne morem kaj, da ne bi priznal, kako me vedno znova prevevajo izjemna občutja prek katerih znova podoživim ta nepozabni koncertni dogodek.
Legendarni Kanadčani so se ta večer maksimalno potrudili in pripravili celo malho manjših in večjih presenečenj. Prvo presenečenje pripravijo že na začetku nastopa, katerega odprejo z Michaelovo samostojno interpretacijo glavnega refrena skladbe "Always There". S tem so dali že takoj vedeti, da to niti slučajno ne bo običajen Saga koncert, temveč bo nabit s posebnim vzdušjem ter nepozabno magijo. Po tem kratkem, precej umirjenemu ogrevanju, udarijo z odlično interpretacijo skladbe "Interview" z njihovega najuspešnejšega albuma "Worlds Apart" (1981). S slednjega so po pričakovanju izvedli tud največ del v tem večeru.
Sadler ves čast nastopa, iz skladbe v skladbo, potrjuje svojo neverjetno odrsko karizmo, katera je povsem primerljiva z najboljšimi odrskimi predstojniki v progresivno rockovski povesti kot so denimo Peter Gabriel, Peter Hammill in Ian Anderson. Možakar je kljub zavidljivi meri let v odlični vitalni in vokalni formi. Njegov glas je skozi celoten nastop na vrhunski ravni. Posamezne interpretacije skladb uspe izvesti celo boljše od njihovih studijskih verzij. Med posameznimi izvedbami se mu niti malo ne zatrese glas, tako da ni moč po ničemer sklepati, da gre za njegov poslednji nastop s skupino in da se v njem gnetejo številna melanholična čustva. Od sebe je dal več kot sto odstotkov energije. Zato pa so bili njegovi vmesni govori nabiti s številnimi čustvi in neskončnimi zahvalami publiki, katera je dihala v eno z njim in njegovo skupino.
Saga so koncertni repertoar zelo lepo uravnotežili med starejšimi deli iz njihovih klasičnih albumov, nekaterimi nevsakdanjimi presenečenji ter novejšimi deli. Slednja so prvič zastopana z odlično izvedbo skladbe "As Far As I'll Go", katera se nahaja na albumu "Trust" (2006). Prvi vrhunec koncerta napoči z izvedbo klasike "You're Not Alone" (legendarni album "Images At Twilight", 1979), kjer publika odpoje prav vse refrene. Zlahka bi lahko odpela tudi celotno besedilo, če bi jih Michael slučajno povabil k temu. Večina publike je namreč znala prav vsa besedila na pamet, kar zgovorno priča o njihovi neizmerni predanosti. Seveda je treba omeniti tudi prispevke ostalih članov zasedbe, čeprav je bil to Michaelov večer. Kitarist Ian Crichton, že veliko let eden najboljših kitaristov v progresivnem rocku, znova jemlje sapo s številnim hitroprstimi kitarskimi prijemi in izvirnimi solažami. Žal so tudi njega, kljub stalnimi energičnimi grimasam in dejstvu, da si je po dolgem času spet omislil dolge lase, že ujela leta, tako da zdaj raste samo še v širino. S tem postaja vse bolj podoben Meat Loafu.
Ena od glavnih posebnosti Sage je že od nekdaj ta, da se občasno na klaviaturah istočasno izmenjujeta dva, včasih pa celo, kar trije člani zasedbe, kar povzroči veličastne multi-harmonične simfonične zavese. Vselej izjemno sproščenemu in prijaznemu klaviaturistu Jimu Gilmourju s katerim smo imeli pred koncertom tudi nadvse slikovit intervju, sta občasno družbo za tipkami delala tudi Sadler ter poskočni basist in producent Jim Crichton, katerega lahko zlahka razveselim za glavnega odrskega veseljaka skupine. Kadar med nastopom ne "pleše" na odru se zabava na svojem mini moog sintetizatorju, predvsem v trenutkih, ko se Gilmourju na klaviaturah pridruži Sadler.
Po izvedbi skladbe "I'm OK" z albuma "Trust" sledita dve izvedbi z aktualnega albuma "10,000 Days" - "Can't You See Me Now?" ter "Book Of Lies". Obe doživita skoraj enako mero navdušenja kot njihove dolgoletne klasike. Prvo izmed slednjih napove izvrstni "Pefekcionist" iz njihovega istoimenskega prvenca. Pred njegovo izvedbo za dobro šalo vselej razpoloženi basist Jim Crichton poskrbi za duhovit skeč, ko Michaelu (ta se je za trenutek usedel na stol, da bi zajel sapo) v roke potisne krono. Na ta način ga je v stilu nesmrtnega Freddieja Mercurya okronal za kralja večera. Slednji se ni mogel načuditi tej nepričakovani norčiji in po dolgem odlašanju si jo je na zahtevo publike za nekaj sekund le poveznil na glavo. Očitno se ni nikoli videl v vlogi kralja, kar ni nobeno presenečenje. Se je pa zato veliko bolje vživel v vlogo perfekcionista. Skupaj s svojo zasedbo ponudi še eno izjemno čustveno interpretacijo prej omenjene klasike ter prek nje publiko znova spravi v množični delirij.
Bobnarsko mesto je bilo za ta večer zasedeno z ne preveč domačim obrazom. Saga v zadnjih letih nikakor niso imeli sreče z bobnarji. Po odhodu dolgoletnega bobnarja Stevea Negusa je njegovo mesto za kratek čas prevzel Američan Christian Simpson (sodeloval je samo na albumu "Network", 2004). Slednji je moral zaradi bolezni že čez leto prepustiti svojo mesto Brianu Doernerju (ex-Helix). Toda tudi ta nesrečnik je moral zaradi kapi že na začetku turneje na zahtevno operacijo. Za nekaj časa ga je zamenjal originalni bobnar Steve Negus, ki po mojem najbolj paše v siceršnji zvok skupine, nato pa je Doernerjevo koncertno mesto pripadlo Chrisu Sutherlandu. Slednji slovi po svojih masivnih zamahih v kar se je lahko publika prepričala tudi med njegovim solo nastopom.
Po zaključku solo nastopa, Sutherland preide v počasno ritmično stopnjevanje, katero privede do izvedbe romantičnega hita "The Flyer" (Heads Or Tales, 1983), enega izmed najbolj prijetnih presenečenj tega večera. Tudi tu publika v refrenih več kot prepričljivo nadomesti siceršnji Michaelov prispevek. Jim Gilmour je sicer že v intervjuju namignil, da bo nastop vseboval tudi nekaj presenečenj, katere se običajno ne znajdejo na njihovem koncertnem repertoarju. Tja bi prav gotovo lahko štel tudi odlični izvedbi dveh del z albuma "The Security Of Illusion" (1993) - "Mind Over Matter" (skupaj z nasnetim uvodom "Entracte") ter "The Security Of Illusion". Slednjo Michael odpoje v samostojni interpretaciji, se pravi brez spremljave. Pri refrenih mu ponovno pomaga vzhičena publika.
Nato napoči čas za posebno verzijo skladbe "Time's Up", katero odigrajo v akustični različici. Tu Michaelu na izjemno doživet način pomagata Ian na akustični kitari ter gospod Gilmour na električnem klavirju. Navdušenja publike se komajda poleže, ko se v središču pozornosti znajde navihani klaviaturist škotskega rodu. Na vrsti je namreč čas za izvedbo emocionalne balade "Scratching The Surfcace", katera je ena izmed redkih Saga skladb z Jimom v vlogi glavnega pevca. Eno izmed večjih presenečenj večera, čeprav so ga igrali tudi na prejšnji turneji, predstavlja tudi izvedba skladbe "We've Been Here Before" z albuma "Wildest Dreams" (1987). Na slednjega se zaradi njegove pretežno pop rockovske narave ne vračajo ravno pogosto. Po izvedbi "On The Air", ene izmed boljših skladb z albuma "Network", znova napoči čas za dve klasiki. Že prvi prvih taktih dramatične "On The Loose" se publiki ponovno zmeša od navdušenja. V naslednji potezi pa se spomnijo še na kultni album "Silent Knight" (1980) ter odigrajo nepozabni "Careful Where You Step".
Med izjemno doživeto interpretacijo "10.000 Days", naslovne balade z aktualnega albuma, kjer Ian znova poprime za akustično kitaro, skupina publiki razdeli vžigalne palčke. V trenutku, ko zagorijo prve lučke, koncertna magija v dvorani dobi še močnejši utrip. Tudi zato, ker gre za skladbo, ki je posvečena dolžini Michaelovega staža v vlogi člana skupine. Redni del koncerta se s tem približa svojemu zaključku. Za ta prelomni trenutek postrežejo s še eno prastaro klasiko, "Wind Him Up". Zgodba o zasvojenem hazarderju do konca razbelili že pošteno razgreto ozračje znotraj dvorane. Po koncu rednega dela nastopa, na oder prikorakajo oskrbovalci odrske opreme, razni prijatelji članov skupine in člani njihovih družin, med njimi tudi Michaelova visoko noseča žena. Globoko ganjenemu pevcu izročijo šopke cvetja s katerimi skupina kasneje obloži podnožje Chrisovih bobnov.
Pred dodatkom na katerega ni potrebno dolgo čakati, so publiki razdelili po dva velika lista na katerih je pisalo "Michael" in "bye". V trenutku, ko se vrnejo s prvim dodatkom v izvedbi klasike "Humble Stance" z njihovega prvenca, se dvorani spet popolnoma zmeša. Michael v tem trenutku ne more več zadrževati svojih čustev, saj je prizor, ko se vsa dvorana prek pisnih sporočil poslavljala od njega, globoko pretresljiv tudi za ostale člane skupine. Drznil bi si trditi, da je ob tem komajda zadrževal solze. V naslednjem trenutku se te zadrege odreši tako, da si okoli vratu povezne bas kitaro, katero je igral tudi v studijski verziji te klasike. Le kakšen Saga nastop bi to bil, če ne bi za veliki finale vseboval še izvedbo klasike "Don't Be Late"? To pred njeno izvedbo ugotovi tudi Sadler, kateri tu vnovič vživeto prehaja med basom in klaviaturami, do konca pa sta se razživela tudi oba brata Crichton. Z "Don't Be Late" nastopi konec prvega dodatka. Skupina se po huronskih ovacijah prikloni publiki ter zapusti oder.
Zvesta publika je nagrajena še z zadnjim dodatkom večera v izvedbi nepozabne klasike "What It's Gonna Be?", katera je bila odigrana prvič in zadnjič na celotni turneji, posebej samo za publiko v Muffathalle. Ta poslednji dodatek večera odigrajo brez kakih predgovorov in tudi končno slovo opravijo kar se da na hitro. Publika tudi po tem, ko že zapustijo oder, seveda poskuša iztržiti še kakšen dodatek, tako silno je njihovo navdušenje. Tudi sam sem bil in sem še danes, zlasti po obnovi spominov, katere je na površje priklical ta monumentalni DVD, popolnoma presunjen nad celotno izvedbo koncertnega repertoarja, neverjetno uigranostjo skupine ter norim vzdušjem, ki je prevevalo dvorano od odra do točilnega pulta. Tudi, kar se ozvočenja tiče je bil to koncert samih presežkov. Razen na začetku, ko se klaviature nekoliko slabše slišijo, Saga demonstrirajo resnični zvokovni perfekcionizem. Gibanje kamer ter osvetlitev sta vrhunsko izpeljani, saj nazorno ujameta sleherni premik glavnega akterja večera in njegovih soborcev.
Na drugem disku se nahaja nekaj okusnih bonus dobrot za vse dolgoletne privržence skupine; krajša intervjuja z Jimom Gilmourjem in Ianom Crichtonom, TV posnetek nekaterih izvedb s koncerta v Manheimu ter foto galerija turneje in poslovilnega nastopa.
"Contact" je monumentalni koncertni dokument do katerega bom vedno negoval nek svojevrsten odnos. Vsak pravi privrženec skupine seveda ne bo ostal brez njega in si bo gotovo omislil tudi njegovo avdio različico. Sadlerjev poslovilni koncert nedvomno ostaja eden najbolj ganljivih in pomembnih koncertnih dogodkov v povesti progresivnega rocka. Michael se je poslovil na idealen način in kljub temu, da njegovo slovo ni bilo žalostno, ga bom v nadaljnjem izrazu skupine zagotovo pogrešal. Navkljub temu, da Sadlerjev naslednik Rob Moratti (ex-Final Frontier) s svojim vokalnim slogom zbuja lepe obete za prihodnost, vsako naslednje koncertno srečanje z legendarnimi Kanadčani niti približno ne bo več enako.
na vrh