Vselej kadar se genialni angleški pevec, kitarist, skladatelj in poet Peter Hammill odloči izdati nov samostojni album je to svojevrstni praznik za vse ljubitelje eklektičnega progresivnega rocka. V zadnjih letih njegovi samostojni dosežki izidejo nekoliko redkeje kot nekoč, saj je legendarni glasbenik bolj kot kdajkoli zaseden z delom za nič manj legendarno skupino Van Der Graaf Generator.
»Consequences« je nekakšno logično nadaljevanje Hammillovega prejšnjega albuma »Thin Air« (2009), kateremu je slogovno soroden že zaradi dejstva, da je vse kompozicije na albumu odigral popolnoma na lastno pest, brez sodelovanja kakršnekoli 'zunanje pomoči'. To pomeni, da album vsebuje samo za vzorec tolkal, akustično kitaro in klavir, nekaj sramežljivih bas linij ter nekaj nenadnih izbruhov distorzije na električni kitari. Osrednji temeljni kamen, ki Hammila spremlja skozi celotno kariero, je seveda njegov popolnoma unikatni, kamelonsko variabilni in nepredvidljivi vokal. Njegov razpon v zelo kratkih časovnih preskokih sega od angelskih arij do nenadnih koleričnih izbruhov nabrane ihte in je še vedno nerazvozlana enigma, tako da je za večno zavarovan pred morebitnimi oponašalci.
Hammill skozi večino kompozicij na »Consequences« veliko uporablja tudi zanj specifično, posebno tehniko s čimer ustvari dramatični efekt mogočne in masovne linije spremljevalnih vokalov. »Consequences« je, podobno kot »Thin Air« ambientalno precej mračen album, medtem ko se Petrova kot vselej odlična besedila dotikajo različnih občutljivih tematik, ki segajo od anksioznosti, osamljenosti, družbenega egoizma/narcisoidnosti do politične nekorektnosti. Večina besedil na albumu se dotika predvsem nezmožnosti prisluhniti drug drugemu v sodobnem ponorelem svetu, si vzeti čas za sogovornika ter nesposobnost pristnega medčloveškega stika brez računalnika kot vmesnega posrednika.
Mojster Hammill tako na skladbah kakršna je uvodna »Eat My Words, Bite My Tongue« zvesto nadaljuje tradicijo ambientalno in lirično globokih del, ki dajo poslušalcu 'za misliti' o njegovem družbenem položaju in mejah dopustljivega sredi vampirskega neoliberalnega kapitalizma. Vsa ta tesnobna sporočila so s pomočjo inteligentnih metafor v besedilih tako spretno kamuflirana, da Petru nihče ne more očitati 'kvarjenja poslušnih državljanov'. Specifično raztresene akustično-kitarske linije se duhovito zlivajo skozi srdite, eklektične pevske izbruhe, katerim je pridodana izvrstna mimikrija spremljevalnih vokalov. »That Wasn't What I Said« je pravcata vokalna dramaturgija z mogočnimi večglasji, napetim ritmom in bogato ambientalno klavirsko zaveso, medtem ko se vmes režeče sprehajajo odsekane pasaže na električni kitari.
Na mračno-melanholičnem »Constantly Overheard« je v ozadju moč slišati tudi poseben kitarski efekt, ki se sliši kot linija Hammond orgel, kar takoj sproži asociacijo na Van Der Graaf Generator. Sarkastični »New Pen-pal«, ki se posmehuje nenehnemu virtualnemu dopisovanju in dodajanju novih 'prijateljev' vsebuje enigmatično melodijo na akustični kitari, ki je poleg Petrove vokalne akrobatike glavni gradnik skrivnostnega vzdušja. »Close to Me« je na klavirju utemeljena pretresljiva balada, ki v sozvočju s čudovitimi, osupljivo eklektičnimi večglasnimi izbruhi in občasnimi disonantnimi pasažami na električni kitari, ustvarja resnično srhljiv ambient. »All the Tiredness«, ki pripoveduje o ostarelemu in od življenjskih preizkušenj utrujenemu možakarju, nekje sredi srca 'Stare Evrope', je celo še bolj od predhodnika odeta v ambientalno črnino, saj se dotika žalostne teme, kako je starost sredi sodobne hiperkapitalistične družbe bolj in bolj odrinjena na družbeni rob v prid 'večne' (beri; kupljene) mladosti in 'lepote' ter nekam v kolektivno pozabo mladih generacij.
Na »Perfect Pose«, ki vsebuje vrsto ambientalnih začimb v ozadju, Peter dokazuje, da ostaja zvočni eksperimentalist brez para. Tudi ta odlična kompozicija, kjer mojster Hammill vnovič triumfira v vlogi pevskega kameleona, se brezkompromisno zazre globoko v srčiko aktualnega 'zeitgeista'; bolečine tako željene 'popolnosti', ki seva s fotografij raznih manekenk in manekenov, ki nas vsak dan pozdravljajo z obcestnih plakatov, čeprav že najkasneje čez en dan pozabimo na njihove obraze. »Scissors« je tematsko nadaljevanje prejšnje kompozicije s tem, da se dotakne še potlačene agresije in kompleksov, ki se počasi nabirajo v prej omenjenih 'produktih masovne lepote'. Vrhunec potlačene jeze doseže v zaključnem inštrumentalnem izbruhu Hammillove agresivne električno-kitarske solaže.
»Bravest Face« je v primerjavi z ostalimi deli na albumu za spoznanje nekoliko bolj optimistično naravnana stvaritev z melodramatičnimi klavirskimi vložki, večglasji in običajno vrhunskimi vokalnimi manierizmi. Z melanholično klavirsko melodijo prepletena balada »A Run of Luck« je, nekako pričakovano, v globoko črnino ovit zaključek albuma, kjer Hammill pospravi še z zadnjimi utvarami o dolgoročni osrečevalni moči materialnih priboljškov ter nas opomni na kratkost človeškega življenja in ves nesmisel vsakodnevnega pehanja za »srečo« v upanju, da bo mana nenadoma padla na srečnega dobitnika na 'loteriji'.
»Consequences« je pričakovana prvovrstna poslastica za vse oboževalce progresivno rockovske eklektike in visoko napetostne ambientalne intenzivnosti, kakršno lahko ponudi le glasbena legenda stare šole. Peter Hammill tudi po 45 letih aktivnega artističnega udejstvovanja v solistični in VDGG režiji niti malo ne popušča pri svojem glasbenem vizionarstvu, kar ga uvršča med tiste imenitne, osamljene figure zlate dobe progresivnega rocka, ki se niso ustrašile novega tisočletja ter morebiti podlegle samoparodiji ali popolni apatiji, tako kot prenekateri njihovi glasbeni vrstniki. Vsa čast in slava na veke vekov!
na vrh