Poslednji album Uriah Heep s Kenom Hensleyem je žal ena nižjih točk glasbene kariere Uriah Heep. Po Fallen Angel turneji (1979) odideta iz skupine Lee Kerslake (bobni) in John Lawton (vokal). Namesto Lawtona vskoči za mikrofon valižan Johna Sloman, ki je prišel iz skupine Lone Star, pred tem pa je pel tudi pri manj znanih Pulsar. John Sloman je bil lepotec, z imagejem, ki je spominjal na Roberta Planta (Led Zeppelin). Torej odpeta srajca in "ljubavni tepih", rutka okrog vratu, po frizuri pa je premogel mnogo več las kot Lawton. Vendar pa je to skupini le škodovalo. Heep so počasi postajali zreli možakarji, h katerim razposajeni žrebec nekako ni sodil. Sloman je bil talentiran in nadarjen pevec, vendar pa sta njegov slog improviziranja in barva glasu na žalost puščala v glasbi vrzeli. Ni bil le Sloman. Trenja v skupini so rasla z leti in enostavno ni bilo več posluha za reševanje le teh. In magije na "Conquest" enostavno ni. Novi bobnar Chris Slade (Asia), ki je pred tem bobnal za Manfred Mann's Earth Band je prišel na pomoč. Šlo je za krizno lepljenje koščkov razbitine v celoto in umetno vzdrževanje giganta, ki so mu bili šteti dnevi.
Tako "Conquest" nekako premore polovico pesmi, ki vsebujejo prave Heep atribute. Torej izdelanih fluidnih melodij, ki sedejo s prve v uho, s pravo mero kompaknosti in poslušljivosti ter rockovske intenzitete. Te so Feelings (izdan kot single), Fools, Carry On (izdan kot single) in zaključna It Ain't Easy, vse okrašene z znanimi okusnimi vokalnimi multiharmonijami, Heep specialiteto pač. It Ain't Easy premore celo nekaj znane dramatične atmosfere, zaradi Hensleyevega Hammonda! Orgel sicer enostavno ni slišati na plošči in Hensley pravzaprav ni prepoznaven skozi ploščo, prav tako pa tudi zaradi tega zvok skupine! Ostanek materiala peša bodisi zaradi nerodno zbranih motivov, ki si sledijo skozi pesmi (Won't Have To Wait To Long, Out On The Street) in zaradi česar enostavno ne stečejo, ali preprosto zaradi premajhne kompatibilnosti Slomanovega vokala, ki je bodisi pretanek, ali pa njegov slog improviziranja in načina petja linij preprosto ne sodi k Uriah Heep (No Return ali Imagination z absolutno preveliko mero eksperimentiranja za Uriah Heep).
"Conquest" bi hipotetično rešil edino le vokal Johna Lawtona. Primerjava bonus komada Been Hurt, ki ga poje Lawton (verzija na remastru "Fallen Angel") in drugič Sloman (bonus komad z remastra "Conquest") pove glede tega vse. A očitno je usoda hotela, da Heep popolnoma potonejo. Tako jih sredi turneje zapusti veliki Ken Hensley, ki je edini uvidel kakšno škodo je prinesla integracija Slomana v skupino, kar je gotovo bil udarec za skupino, ki ga Heep niso pomnili od časov "High And Mighty", ko je odšel iz skupine ikonoklastični pevec David Byron. Hensley je v zgodovini Heep prispeval nekaj nesmrtnih Heep melodij in večino izrednih hitov, ki se še danes radi znajdejo na radijskih postajah (Lady In Black, Easy Livin') in je bil v očeh mnogih fanov člen v skupini, ki je preprosto nenadomestljiv. Kot bonus komad je zanimiv Think It Over, kjer igra klaviature Greg Dechert. Ta je pred tem že sodeloval s Slomanom pri Pulsar in je prišel za kratek čas nadomestiti Kena Hensleya. Think It Over nosi namreč riff in glasbene direktive, ki se navezujejo na ponovno rojstvo skupine čez dve leti s ploščo "Abominog" (1982).
"Conquest" premore nekaj svetlih trenutkov, v celoti gledano pa enostavno ne prepriča po konsistenci. Čuti se, da fantje niso dihali več za skupno stvar, kajti prave kemije preprosto ne premore. "Conquest" hkrati pomeni zaključek neke epopeje skupine, ki nikdar več ne bo tisto kar razumemo pod pojmom klasični Uriah Heep, torej Uriah Heep s Kenom Hensleyem.
na vrh