Sabaium: Connection Lost

Zasedba Sabaium brez dvoma sodi med ene izmed najdlje neprekinjeno delujočih metal zasedb pri nas, saj je svoj prvi demo Monument of Death, takrat še kot Catacomb, izdala že leta 1995. Naslednjega leta je skupina po preimenovanju v Decayed Catacomb izdala drugi demo, ki mu je kmalu sledil še tretji, leta 1999 pa se je zasedba dokončno preimenovala in reformirala kot Sabaium. Pod tem imenom ena aktivnejših domačih zasedb (tako studijsko kot koncertno) deluje še danes, v oktobru lanskega leta pa je povila že svojega četrtega pankrta, Connection Lost.

A tudi pankrte je treba imeti rad in globoka ljubezen do Connection Lost je še kako dobro slišna, saj četrti album predstavlja vrhunec vsega dosedanjega ustvarjanja Sabaium. K temu je gotovo precej prispevala vrnitev originalnega vokalista Milka Kranerja, ki je s seboj prinesla preroditev in osvežitev ekipe ter poskrbela za pozitivno brco v rit. Sabaium še vedno ostajajo zasidrani v vode žanra melodičnega death metala, ki ga tokrat prvič zares uspešno mešajo s prijemi gothic metala. Če se je mešanje dveh žanrov na prejšnji plošči Gravity Divine, slišalo še precej nerodno pa je skupini na Connection Lost uspelo najti pravi stik med dvema svetovoma metala. Tako za pridih gotskega in mestoma celo doomerskega poskrbi zares odlična vokalna predstava Milka Kranerja, čigar čisti vokali so mogočni in sveži ter na trenutke zvenijo kot nekoliko višji glas Nicka Holmesa (Paradise Lost) v najboljših letih. Na inštrumentalni strani temnejšo plat albuma zastopajo klaviature izpod prstov Vesne Kupčič, ki le še občasno zvenijo nekoliko nerodno, sicer pa skrbijo za mistično atmosfero in celotno zvočno podobo le izboljšajo in obogatijo, kar je lepo slišno v Edge of Darkness, ki mu pridih orientalskega dodajo prav klaviature. Nekaj več nadležnosti iz preteklosti si privoščijo v Programmed Greed, kjer vendarle zvenijo preveč umetno, plastično in sintetično. Če ta dva pola torej predstavljata gotsko temačnost pa naravnost v svet gothenburškega metala vržejo melodični riffi, harmonične pasaže in surov, agresiven, a razumljiv in pester growl vokal. Za hitrejše in bolj adrenalinske trenutke albuma tako uspešno poskrbijo komadi kot so Invisible, začetek katerega je popoln "hommage" zgodnjim In Flames, v švedsko šolo melodičnega death metala pa so hodili tudi riffi v intru Control Domain in spektakularna, rušilna naslovna skladbe, ki je gotovo eden boljših trenutkov albuma. Malce morda zmoti prepogosta uporaba pinch harmonij, na kar pa hitro pozabiš ob fantastičnih solažah, ki so verjetno najbolj okusno in sploh najbolje zložene solaže izpod prstov Davida Kupčiča. Prav zato bi si jih želel še več! Ritem sekcija sicer ne odkriva novih svetov, a odlično zaključi celoto in lepo je slišati, da je fantastične produkcija Dalija Sterniše poskrbela za mogočen in debel zvok bas kitare, ki sicer ne izstopa iz povprečja, a lepo poskrbi za polnost zvoka.

Na Connection Lost Sabaium resda ne odkrivajo tople vode, saj potujejo večinoma po že znanih in slišanih sferah melodičnega death metala in temačnejšega, dark metala, če hočete. Vendar pa je nova plošča kronski dragulje Sabaium diskografije, ki ga odlikuje fenomenalna vokalna predstava (obeh vokalistov!) in nekaj odličnih kitarskih in aranžmajskih idej. Naslovu albuma navkljub so Sabaium našli pravo povezavo med žanroma po katerima plujejo in izdali najboljšo ploščo svoje kariere.